Išči

    Aragonit

    Aragonit
    Aragonit iz rudnika Salsignes Mine, departma Aude, Francija, velikost 30 × 30 × 20 cm
    Splošno
    KategorijaV. razred - Nitrati, karbonati in borati
    Kemijska formulaKalcijev karbonat CaCO3
    Kristalna simetrijaOrtorombska (2/m 2/m 2/m) - bipiramidna
    Osnovna celicaa = 4,95 Å, b = 7,96 Å, c = 5,74 Å; Z = 4
    Lastnosti
    BarvaBela, rdeča, rumena, oranžna, zelena, modra in rjava
    Kristalni habitPsevdoheksagonalni prizmatični kristali, igličast, stolpičast, grozdičast, ledvičast, grobo zrnat oolit, koralast, stalaktitski, v notranjosti obročast
    Kristalni sistemOrtorombski
    DvojčičenjePolisintetično, vzporedno z {100}, ciklično na {110}
    RazkolnostRazločna na {010}, nepopolna na {110} in {011}
    LomPodškoljkast
    ŽilavostKrhek
    Trdota3,5-4
    SijajSteklast, na prelomih smolast
    Barva črteBela
    ProzornostProsojen do prozoren
    Specifična teža2,95
    Optične lastnostiDvoosen (-)
    Lomni količniknα = 1,529 - 1,530 nβ = 1,680 - 1,682 nγ = 1,685 - 1,686
    Dvolomnostδ = 0,156
    Kot 2V18°
    TopnostRazredčene kisline
    PretvorbeV 107 do 108 letih se bo pretvoril v kalcit
    DrugoFluorescenca: bledo rožnata, rumena, bela ali modrikasta; fosforescenca: zelenkasta ali bela v dolgovalovni UV svetlobi, rumenkasta v kratkovalovni UV svetlobi
    Sklici[1][2][3]

    Aragonit je karbonatni mineral, ena od treh kristalnih oblik kalcijevega karbonata CaCO3. Drugi obliki sta minerala kalcit in vaterit. Aragonit nastaja v ozko določenih fizikalno-kemijskih razmerah, zato je manj pogost in manj obstojen od kalcita. Aragonit se izloča samo iz toplih vod z majhno vsebnostjo sulfatov pri temperaturah nad 30 °C, zato ga pogosto najdemo v termalnih izvirih, kjer se po navadi nalaga v različno obarvanih plasteh.[4]

    Aragonit kristalizira v igličastih kristalih v ortorombskem kristalnem sistemu, zato se po obliki zelo razlikuje od kalcita, ki kristalizira v trigonalnem sistemu. Ponavljajoče se dvojčičenje daje kristalom psevdo heksagonalno obliko. Aragonit je lahko stebričast ali vlaknat, včasih tudi razvejan v obliki stalaktitov. Takšni kristali se imenujejo flos ferriželezovi cvetovi, kot so jih imenovali v koroških rudnikih železove rude.

    Vsebina

    Nahajališča

    Tipična lokacija aragonita je Molina de Aragon v Guadalahari, Španija, po kateri so ga poimenovali leta 1797.[1] V južni Slovaški je blizu Rožňave 300 m dolga slavna Ohtinska aragonitna kraška jama (slovaško: Ochtinská aragonitová jaskyňa), ki je polna aragonitnega okrasja in je vključena v UNESCOv seznam svetovne naravne dediščine. Veliki skladi oolitskega aragonitnega peska so na morskem dnu na Bahamih.

    V Sloveniji je najlepši aragonit v Ravenski jami pri Cerknem, najdemo pa ga tudi v okolici Podčetrtka. V preteklosti so bila opisana tudi nahajališča v Litiji, nad Bohinjsko Bistrico, v okolici Šentjanža in pod Blegošem.[4]

    Aragonit se tvori v skoraj vseh lupinah mehkužcev in apnenčastih skeletih kamnitih koralnjakov (Scleractinia). Odlaganje minerala v lupinah mehkužcev je zelo odvisno od biologije, zato so nekatere kristalne oblike biogenega aragonita značilno drugačne od oblik anorganskega aragonita. Nekateri mehkužci imajo lupino v celoti zgrajeno iz aragonita, drugi pa iz aragonita in kalcita.

    Aragonit se tvori tudi v oceanih kot morski cement in kraških jamah. Plast biserovine fosilnih aragonitnih lupin nekaterih izumrlih amonitov tvori iridescentno snov, imenovano amolit. Amolit lahko poleg aragonita vsebuje tudi kalcit, kremen, pirit in druge minerale in se uporablja za izdelavo nakita.

    Aragonit je metastabilen in se zato v fosilih običajno pretvori v kalcit. Aragonit, ki je starejši od karbona, je skoraj nepoznan.[5]

    Fizikalne lastnosti

    Aragonit je pri standardni temperaturi in tlaku termodinamsko nestabilen in se bo v 107 do 108 letih pretvoril v kalcit. Druga oblika kalcijevega karbonata, ki je v pogojih, ki vladajo na Zemljini površni, še bolj metastabilna, je vaterit ali μ-CaCO3.

    Sklici

    1. 1,0 1,1 Mindat.org
    2. Handbook of Mineralogy
    3. Webmineral data
    4. 4,0 4,1 R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 63-64
    5. Runnegar, B. (1985). "Shell microstructures of Cambrian molluscs replicated by phosphate". Alcheringa: an Australasian Journal of Palaeontology 9: str. 245–257. doi:10.1080/03115518508618971.

    Glej tudi

    Zunanje povezave

    Galerija