Išči

    Atlantski ocean

    Atlántski oceán, krajše imenovan tudi Atlántik, je drugi največji ocean na Zemlji, saj pokriva približno petino njene površine. Ime oceana izhaja iz grške mitologije in pomeni »Atlasovo morje«.

    Severni in Južni Atlantski ocean
    Oceani na Zemlji
    (Svetovni ocean)

    Atlantski ocean od severa proti jugu napolnjuje razvlečen bazen v obliki črke S, ki ga ob ekvatorialnih protitokovih na približno 8° severne širine lahko razdelimo na Severni in Južni Atlantski ocean. Ocean, ki ga na zahodu omejujeta Severna in Južna Amerika, na vzhodu pa Evropa in Afrika, je prek Arktičnega oceana na severu in Drakovim prelivom na jugu povezan s Tihim oceanom; umetno pa od leta 1914 tudi prek plovne poti skozi Panamski prekop. Na vzhodu razmejitvena črta med Atlantskim in Indijskim oceanom poteka na 20° vzhodne dolžine. Meja z Arktičnim oceanom poteka po lomljeni črti od Grenlandije do najjužnejših delov Svalbarda in nazaj na sever do Norveške.

    Vsebina

    Geografija

    Valovo ob Porto Covo, zahodna obala Portugalske

    Atlantski ocean je omejen na zahodu s Severno in Južno Ameriko. Povezuje se z Arktičnim oceanom skozi Dansko ožino, Grenlandsko morje, Norveško morje in Barentsovo morje. Na vzhodu je meja oceana Evropa, Gibraltarska ožina (kjer se združi s Sredozemskim morjem - enim od svojih robnih morij, in Črnim morjem, ki se dotakne tudi Azije) in Afrika.

    Na jugovzhodu Atlantski ocean prehaja v Indijski ocean. Vzhodni poldnevnik 20 °, ki poteka južno od rta Agulhas definira mejo z Antarktiko. Nekatere inštitucije pravijo, da se razteza na jug do Antarktike, druge pa, da je omejen z 60 ° vzporedikom v Južnem oceanu. [1]

    Atlantski ocean ob Atlantic Cityju, New Jersey.

    Pokriva približno 22% površine Zemlje in je drugi po velikosti za Tihim oceanom. S svojimi sosednjimi morji zaseda površino okoli 106.400.000 kvadratnih kilometrov, brez njih pa ima površino 82.400.000 kvadratnih kilometrov. Površina kopnega, ki odteka v Atlantik zajema štiri kratnik bodisi Tihega ali Indijskega oceana. Obseg Atlantika s sosednjimi morji je 354.700.000 kubičnih kilometrov in brez njih 323.600.000 kubičnih kilometrov.

    Povprečna globina Atlantika s sosednjimi morji je 3.339 metrov , brez njih je 3.926 metrov.[2] Največja globina Milwaukee Deep s 8.380 metrov je v Portoriškem jarku. Širina Atlantika se giblje od 2.848 km med Brazilijo in Sierre Leone do več kot 6.400 km na jugu.

    Morja znotraj Atlantskega oceana

    Atlantik ima pomembno osrednje morje, robna morja in celinsko morje:

    Oznaka Tip Površina (km²) Globina (m)
    Norveško morje Robno 1.380.000 ~1.750
    Sredozemsko morje Robno 2.500.000 1.720
    Irmingerjevo morje Robno 800.000 2.800
    Severno morje (ob Veliki Britaniji) Robno 575.000 94
    Baltsko morje Celinsko 413.000 52
    Južnoatlantsko osrednje morje Osrednje 4.354.000 2.216
    Baffinov zaliv Robno 689.000 861
    Labradorsko morje Robno 841.000 1.898
    Biskajski zaliv Robno 223.000
    Rokavski preliv Robno 75.000 63
    Keltsko morje Robno < 100
    Irsko morje Robno 104.000 < 175
    Hebridsko morje Robno < 260
    Beltsko morje Robno 22.000 80
    Sargaško morje Robno 5.300.000 5.000
    Škotsko morje Robno 900.000
    Zaliv Maine (zaliv Fundi) Robno 93.000
    Zaliv svetega Lovrenca Robno 240.000
    Gvinejski zaliv Robno

    Naravne povezave do drugih oceanov

    Danski preliv med Grenlandijo in Islandijo ter Davisov preliv v Baffinovem zalivu med Kanado in Grenlandijo, ki povezuje Atlantik in Arktični ocean. Vzhodno od Islandije, v Norveškem morju vstopi v Arktični ocean. Največji stik povezuje Atlantik z drugimi oceani južno od rta Agulhas. Poldnevnik skozi ta kraj ločuje Atlantik od Indijskega oceana. Južno od 60. vzporednika velja meja iz pogodbe o Antarktiki na Južnem oceanu. Naravne povezave do Tihega oceana so Magellanov preliv, preliv Beagle in vode okoli Rta Horn.

    Umetne povezave

    Umetni povezavi do drugih oceanov sta Sueški prekop in Panamski kanal.

    Otoki

    Nekateri večji otoki na Zemlji ležijo v Atlantskem oceanu: Britansko otočje, Grenlandija, Nova Fundlandija. Otočja so Azori, Bahamsko otočje, Bermudski otoki, Falklandi, brazilska otoška skupina Fernando de Noronha, Veliki Antili, ob kamerunski obali skupina Sveti To´maž (São Tomé in Príncipe), Kanarski otoki, Mali Antili, otočje svetega Petra in svetega Pavla, otoki Scilly in otoška država Zeleortski otoki, osamljeni otoki so Annobón, Ascension, Bioko, Bouvetov otok, Goughov otok, Madeira, Sveta Helena (otok), otoki Martina vaza Trindade in otoki Tristan da Cunha.

    Lokacija brodoloma 1781 Cullodena blizu Montauka, New York.

    Oceansko dno

    Batimetrija Atlantika

    Glavna značilnost batimetrije (meritve oceanskega dna) je podmorsko gorovje imenovano Srednjeatlantski hrbet. [3] Ta sega od Islandije na severu do približno 58 ° južne zemljepisne širine in doseže največjo širino približno 1590 km. Velik jarek se razteza tudi po sredini grebena na večini njegove dolžine. Globina vode na vrhu grebena znaša manj kot 2700 metrov na večini mestih, medtem ko je dno grebena trikrat globlje. Nekateri vrhovi se vzpnejo nad vodo v obliki otokov. [4] Južni Atlantski ocean ima dodaten podmorski hrbet, imenovan Walviški hrbet. [5]

    Srednjeatlantski hrbet ločuje Atlantski ocean v dve veliki dolini z globino 3.700-5.500 metrov. Prečni grebeni teče med celinami in Srednjeatlatskim hrbtom in razdelijo oceansko dno v številne kotline. Nekatere izmed večjih kotlin so Blake, Gvajanska, Severnoameriška, Zelenortska in kotlina Kanarskih otokov v severnem Atlantiku. Največje v južnem Atlantiku pa so Angolska, Argentinska in Brazilska kotlina Globoko dno oceana je dokaj ravno z občasnimi morskimi globelmi, abisalnimi ravnicami, jarki, podvodnimi gorami, kotlinami, planotami, soteskami in nekaterimi jarki. Različne police ob robu celin predstavljajo približno 11% od spodnje topografije z nekaj globokimi kanali, ki prerežejo kontinentalni dvig.

    Oceanski jarki in podvodne gore so:

    Oceanski sedimenti so sestavljeni iz:

    Lastnosti vode

    Atlantski ocean iz Rio de Janeira, Brazilija. Pogled iz Vista Chinesa.
    Karta prikazuje zanko s puščicami, ki kažejo, da voda teče proti vzhodu na skrajnem južnem oceanu, se obrne na severovzhod Avstralije, obrača po prečkanju Aljaske, nato prečka sredi Pacifika, teče severno od Avstralije, nadaljuje proti zahodu pod Afriko, nato obrača severozahod dokler ne doseže vzhodne Kanade, nato poševno proti vzhodu do južne Evrope, nato pa končno obrača proti jugu tik pod Grenlandijo in teče navzdol ob obeh ameriških vzhodnih obalah in nadaljuje tok proti vzhodu da zaključi krog.
    Pot termohalinskega kroženja. Lila poti predstavlja globokomorske tokove, modra poti predstavlja površinske tokove
    Karta prikazuje 5 krogov. Prvi je med zahodno Avstralijo in vzhodno Afriko. Drugi je med vzhodno Avstralijo in zahodno Južno Ameriko. Tretji je med Japonsko in zahodno Severno Ameriko. Od dveh v Atlantiku, je eden polobli.
    Zemljevid pet večjih oceanskih kroženj

    V povprečju je Atlantik bolj slan velik ocean; slanost površinske vode na odprtem morju se giblje od 33 do 37 delov na tisoč (3,3-3,7%) glede na maso in se razlikuje glede na zemljepisno širino in sezono. Izhlapevanje, padavine, rečni dotok in taljenje morskega ledu vplivajo na vrednosti površinske slanosti. Čeprav so najnižje vrednosti slanosti le severno od ekvatorja (zaradi močnega tropskega dežja), so na splošno najnižje vrednosti v visokih zemljepisnih širinah in ob obalah, kjer vstopijo velike reke. Najvišje vrednosti slanosti se pojavijo pri približno 25 ° proti severu in jugu, v subtropskih regijah z nizko količino padavin in visokim izhlapevanjem.

    Površinske temperature vode se razlikujejo glede na zemljepisno širino, sedanjih sistemov in sezone in odražajo porazdelitve sončne energije; so v razponu od pod -2 ° C do več kot 30 ° C. Najvišje temperature se pojavljajo severno od ekvatorja, minimalne vrednosti najdemo v polarnih območjih. V srednjih zemljepisnih širinah je območje nihanja temperature največje, vrednosti se lahko razlikujejo za 7-8 ° C.

    Atlantski ocean je sestavljen iz štirih glavnih vodnih mas. V Severnem in Južnem Atlantiku tvorijo površino centralne vode. Sub-Antarktična posredniška voda sega do globine 1000 metrov. Severnoatlantska globoka voda ( North Atlantic Deep Water – NADW) doseže globino okoli 4.000 metrov. Antarktična zgornja voda ( Antarctic bottom water (AABW) zavzema oceanske kotline v globinah več kot 4000 metrov.

    V severnem Atlantiku, oceanski tokovi izolirajo Sargaško morje, veliko podolgovato telo z nadpovprečno slano vodo. Sargaško morje vsebuje velike količine morskih alg in je tudi drstišče tako za evropske kot ameriško jeguljo.

    Coriolisova sila vrti severnoatlantske vode v smeri urinega kazalca, v Južnem Atlantiku voda kroži v nasprotni smeri urinega kazalca. Južna plimovanja so pol-dnevna; torej prideta dve plimi med vsakih 24 Luninih ur. V zemljepisnih širinah nad 40 ° severno se pojavi nekaj nihanja vzhod-zahod.

    Klima

    Alt = Zemljevid Karibov kaže sedem približno vzporednih zahodno obrnjenih puščic, ki segajo od vzhoda na Deviških otokih do Kube. Južne puščice zavijejo severno tik vzhodno od Dominikanske republike preden se ponovno poravnajo.

    Podnebje vpliva na temperature površinskih voda in vodnih tokov, kot tudi na vetrove. Ker ima ocean velike zmogljivosti za shranjevanje in sprostitev toplote, je morsko podnebje bolj zmerno in ima manj ekstremnih sezonskih nihanj kot celinsko podnebje. Padavine lahko ocenimo iz obalnih vremenskih podatkov in temperature zraka ter temperature vode.

    Oceani so glavni vir zračne vlage, ki nastane z izhlapevanjem. Podnebne cone se razlikujejo glede na zemljepisno širino; najtoplejša območja se raztezajo čez Atlantik severno od ekvatorja. Najhladnejša območja so v visokih zemljepisnih širinah, najbolj mrzle regije, ki ustrezajo področjem, ki jih pokriva morski led. Oceanski tokovi vplivajo na podnebje, saj prevažajo tople in hladne vode v druge regije. Vetrovi, ki so ohlajeni ali segreli, ko pihajo preko teh tokov, vplivajo na sosednja kopna območja.

    Zalivski tok in njegov severni podaljšek proti Evropi, severnoatlantski tok na primer, grejeta atmosfero na Britanskem otočju in v severni Evropi in vplivata na vreme in podnebje tako na jugu kot na severu Sredozemlja. Hladni vodni tokovi prispevajo k megli ob obali vzhodne Kanade (območje Nove Fundlandije) in afriški severozahodni obali. Na splošno velja, da vetrovi prenašajo vlago in zrak nad kopno. Orkan se razvije v južnem delu Severnega Atlantskega oceana. Več lokalnih posebnih vremenskih primerov je mogoče najti kot je na primer Azorski anticiklon, Benguelski tok in Nor'easter.

    Zgodovina

    Animacija prikazuje razgradnjo Pangee, ki je oblikovala Atlantski ocean, kot ga poznamo danes

    Atlantski ocean se zdi, da je drugi najmlajši izmed petih oceanov. Ni obstajal do pred 130 milijoni let, ko so kontinenti, ki so nastali iz razpadlega prednika super kontinenta Pangee, začeli potovati narazen. Atlantik je obširno raziskan od časa nastanka prvih naselij ob njegovih obalah.

    Vikingi, Portugalci in Španci so bili prvi, ki so raziskovali in ga prečkali sistematično iz Evrope v Ameriko in od Severnega do Južnega Atlantika, kot tudi njene otoke in otočja. Po potovanjih Krištofa Kolumba leta 1492 v imenu Španije, je postala Amerika v Evropi dobro znana in raziskovanje so Evropejci hitro pospešili, kar je vodilo do številnih novih trgovskih poti in kolonizacijo Amerik.

    Atlantik je postal in ostaja glavna arterija med Evropo in Amerikama (znan kot čezatlantska trgovina). Znanstvena raziskovanja vključujejo ekspedicijo Challenger, nemško ekspedicijo Meteor, Columbia University's Lamont-Doherty Earth Observatory in United States Navy Hydrographic Office.

    Pomembna prečkanja

    Ra II, ladja zgrajena iz papirusa, je uspešno preplula Atlantik. Thor Heyerdahl je dokazal, da je bilo mogoče prečkati Atlantik iz Afrike z uporabo takšnih čolnov v zgodnjih obdobjih zgodovine.

    Gospodarski pomen

    Atlantik je znatno prispeval k razvoju in gospodarstvu v obalnih državah. Poleg glavnih čezatlantskih transportnih in komunikacijskih poti, Atlantik ponuja obilo naftnih zalog v sedimentnih kamninah kontinentalnih polic. Atlantik gosti najbogatejše ribolovne vire, predvsem v vodah, ki pokrivajo police. Glavne ribe so trska, vahnja, oslič, sled in skuša.

    Najbolj produktivna področja so Velika Novofundlanska plitvina, Novoškotska polica, Jurijeva plitvina, Cape Cod, Bahamska plitvina, akvatorij Islandije, Irsko morje, Doggerska plitvina v Severnem morju in Falklandska planota. Jegulja, jastog in kiti se pojavljajo v velikih količinah. Različne mednarodne pogodbe poskušajo zmanjšati onesnaževanje z okoljskimi grožnjami, kot so razlitje nafte, morski odpadki ter sežiganje strupenih odpadkov na morju.

    Naravni viri

    Atlantski ocean skriva naftna in plinska polja, ribe, morske sesalce (tjulnje in kite), pesek in gramoz, placer sedimente, polimetalne gomolje in drage kamne.

    Naravne nesreče

    Ledena gora A22A v Južnem Atlantiku

    Ledene gore so pogoste od februarja do avgusta v Davisovem prelivu, Danskem prelivu in severozahodnem Atlantiku, opazili pa so jih tako daleč na jugu, kot so Bermudi in Madeira. Ladje so na skrajnem severu od oktobra do maja predmet zaledenitve. Trdovratna megla je lahko nevarnost od maja do septembra, prav tako tropski cikloni severno od ekvatorja (od maja do decembra).

    Jugovzhodna obala Združenih držav Amerike ima dolgo zgodovino razbitin zaradi svojih številnih plitvin in čeri. Obale Virginije in Severne Karoline so še posebej nevarne.

    Za Bermudski trikotnik popularno verjamejo, da je prizorišče številnih letalskih in pomorskih incidentov zaradi nepojasnjenih in domnevno skrivnostnih vzrokov, vendar obalna straža in evidence ne podpirajo tega prepričanja.

    Trenutna okoljska vprašanja

    Ogrožene vrste morskih živali vključujejo mante, tjulnje, morske leve, želve in kite. Ribolov z visečo mrežo lahko ubije delfine, albatrose in druge morske ptice (strmoglavce, njorke), prispeva k hitrejšemu upadu ribjih zalog in k mednarodnim sporom. [16] Lokalna onesnaženja prihajajo iz vzhodnih ZDA, južne Brazilije in vzhodne Argentine. Onesnaženja z nafto v Karibskem morju, Mehiškem zalivu, jezeru Maracaibo, Sredozemskem morju in Severnem morju; in industrijski in komunalni odpadki, onesnaževanje z odplakami v Baltskem morju, Severnem morju, in Sredozemskem morju.

    V letu 2005 se je pojavila skrb, da se topli severni evropski tok upočasnjuje. [17]

    7. junija 2006 je Floridska komisija za prosto živeče živali glasovala o izbrisu mante na seznam ogroženih vrst. Nekatere okoljevarstvenike skrbi, da bi to lahko spodkopalo varnost tega priljubljenega morskega bitja.

    Onesnaževanje morja

    Morsko onesnaževanje je splošen izraz za vnos v ocean potencialno nevarnih kemikalij ali delcev. Največji krivci so reke in z njimi številne kemikalije iz uporabe v kmetijstvu kot tudi živine in človeški odpadki. Pomanjkanje kisika zaradi kemikalij vodi do hipoksije in ustvarjanja mrtvih con. [18]

    Morske naplavine, ki so znane tudi kot morski odpadki, so človeško ustvarjeni plavajoči odpadki v vodnem telesu. Te naplavine se kopičijo v središču oceanskih vrtincev in ob obalah, pogosto nasedejo, kar je znano, kot plaža smeti.

    Pomen v kulturi

    Myrtle Beach, South Carolina view of the Atlantic Ocean.

    Atlantski ocean je bil imenovan po starogrškem titanu Atlasu; po njem je imenovano gorovje ff Atlas (gorovje) |Atlas]]; [19][20] oboje je vprašljivo. Čezatlantska potovanja so igrala pomembno vlogo pri širjenju zahodne civilizacije v Ameriki. Atlantik ločuje "Stari svet" od "Novega sveta". V sodobnem času se nekateri idiomi nanašajo na ocean s humorno pomanjševalnico kot the Pond, ki opisuje tako geografski kot kulturni razkorak med Severno Ameriko in Evropo, zlasti med angleško govorečimi narodi obeh celin. Mnogi Britanci pravijo za Združene države Amerike in Kanado kot "čez lužo" in obratno. [21]

    "Črni Atlantik" se nanaša na vlogo tega oceana pri oblikovanju zgodovine Črncev, zlasti prek atlantske trgovine s sužnji. Irski migranti v ZDA so uporabljali izraz "Zeleni Atlantik". Izraz "Rdeči Atlantik" je bil uporabljen pri sklicevanju na marksistični koncept atlantskega delavskega razreda, kakor tudi za atlantske izkušnje domorodnih ljudi v Ameriki. [22][23][24]

    Mejne države in teritoriji

    Države (ozemlja v poševnem tisku) z obalo na Atlantski ocean (brez Črno, Baltsko in Sredozemsko morje), so:

    Evropa

    Afrika

    Južna Amerika

    Severna in Srednja Amerika

    Karibi

    Glej tudi

    Sklici

    1. Limits of Oceans and Seas. International Hydrographic Organization Special Publication No. 23, 1953.
    2. Amanda Briney, "Geography of the World's Oceans". About Education. Pridobljeno dne 2015-05-22.
    3. Kenneth J. Hsü (1992). The Challenger at Sea: A Ship That Revolutionized Earth Science. str. 57. ISBN 978-0-691-08735-1.
    4. Kenneth J. Hsü (1987). The Mediterranean Was a Desert: A Voyage of the Glomar Challenger. ISBN 978-0-691-02406-6.
    5. National Geographic Atlas of the World: Revised Sixth Edition, National Geographic Society, 1992
    6. Milwaukee Deep. sea-seek.com
    7. http://churchmousec.wordpress.com/2013/08/27/the-huguenot-settlement-in-16th-century-south-carolina
    8. http://www.jcs-group.com/oldwest/america/1562ribaut.html
    9. William H. Longyard (2003). A speck on the sea: epic voyages in the most improbable vessels. International Marine/Ragged Mountain Press. str. 57. ISBN 978-0-07-141306-0.
    10. Jill, Lawless (16 October 2008). "Last Titanic survivor sells mementos". Associated Press. Pridobljeno dne 2015-08-06.
    11. "Introduction" U-Boat Operations of the Second World War—Vol 1 by Wynn, Kenneth, 1998 p. 1
    12. Tinkerbelle (1967; Harper & Row, New York City, N.Y.)
    13. Ryne, Linn. Voyages into History. Retrieved 13 January 2008.
    14. 5 cross Atlantic in tiny raft. News.google.com. 12 July 1984 Retrieved on 27 October 2011.
    15. Expedicion Atlantis (špansko)
    16. Problems and Prospects for the Pelagic Driftnet. animallaw.info. Retrieved on 27 October 2011.
    17. Atlantic Ocean's 'Heat Engine' Chills Down by Christopher Joyce. All Things Considered, National Public Radio, 30 November 2005.
    18. Sebastian A. Gerlach "Marine Pollution", Springer, Berlin (1975)
    19. Merriam-Webster, Merriam-Webster Unabridged, Merriam-Webster.
    20. Houghton Mifflin Harcourt, American Heritage Dictionary of the English Language (5th izd.), Houghton Mifflin Harcourt.
    21. Example: BBC Click – Episode 4 April 2009
    22. David, Armitage. "The Red Atlantic". Project MUSE. Pridobljeno dne 28 October 2012.
    23. http://uncpress.unc.edu/books/11603.html
    24. http://web-facstaff.sas.upenn.edu/~cavitch/pdf-library/Armitage_ThreeConcepts.pdf

    Literatura

    Zunanje povezave

    Podatki o pojmu Atlantski ocean so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

    * Slovarske definicije v Wikislovarju
    * Učbeniki v Wikiknjigah
    * Navedki v Wikinavedku
    * Izvorna besedila v Wikiviru
    * Slike, zvok in animacije v Zbirki
    Popotniški vodič v Wikivoyage