Išči

    Belorusija

    Republika Belorusija
    Рэспубліка Беларусь (belorusko)
    Республика Беларусь (rusko)
    Zastava Belorusije Emblem Belorusije
    HimnaDziaržaŭny himn Respubliki Bielaruś
    Državna himna Republike Belorusije

    Lega Belorusije
    Lega Belorusije (temno zeleno):
      na Evropski celini
    Glavno mesto
    (in največje mesto)
    Minsk
    53°55′N, 27°33′E
    Uradni jeziki beloruščina, ruščina
    Demonim Belorus
    Upravljanje Predsedniška republika
     -  predsednik: Aleksander Lukašenko
     -  ministrski predsednik: Sergej Rumas
    neodvisnost od Sovjetske zveze 
     -  Razglašena: 27. julij 1990 
     -  Priznana: 25. december 1991 
    Površina
     -  skupaj: 207.595 km² (85.
    Prebivalstvo
     -  ocena 2019: 9.475.200[1] (93.)
     -  gostota: 45,8/km² (142.)
    BDP (PKM) ocena 2013
     -  skupaj: 152,305 milijarde USD[2] 
     -  na prebivalca: 16.308 USD[2] 
    BDP (nominalno) ocena 2013
     -  skupaj: 72,912 milijarde USD[2] 
     -  na prebivalca: 7807 USD[2] 
    Gini (2017) Positive decrease 25,4 (nizek
    HDI (2018) Rast 0,817 (visok) (50.)
    Valuta Beloruski rubelj (BYN)
    Časovni pas UTC+3
    Vrhnja domena (TLD) .by
    Klicna koda +375

    Republika Belorusija je celinska država v Vzhodni Evropi z glavnim mestom Minsk. Belorusija na zahodu meji na Poljsko, na severozahodu na Litvo, na severu Latvijo, na vzhodu na Rusijo ter na jugu na Ukrajino.

    Vsebina

    Zgodovina

    Slovani in Balti so se naselili na območju današnje Belorusije med 6. in 8. stoletjem. V 9. in 10. stoletju so začele nastajati prve beloruske države: Pološka (Połackaje), Turovska (Turaŭskaje) in Smolenska (Smalenskaje) kneževine ter nekaj manjših.

    V 13. stoletju je na tedanjem beloruskem območju (le-to je v onem času vključevalo tudi Podlaško vojvodstvo današnje Poljske in Smolensko oblast Rusije) in na območju sosednje Litve ter deloma Ukrajine nastala Velika litovska kneževina, katere uradni jezik je bila tedanja beloruščina. Nekaj časa sta Velika kneževina in sosednja Poljska imeli skupne vladarje, a sta ostajali ločeni in neodvisni državi.

    Leta 1569 sta se Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska zedinili v Republiko obeh narodov. Nova država je imela prav posebno državno ureditev. Položaj kralja - velikega kneza ni bil deden, temveč so kandidate zanj volili na polsplošnih volitvah (volilno pravico je imela okoli četrtina prebivalstva). Kralj - veliki knez je bil odgovoren pred dvodomnim parlamentom imenovanim Sejem. Sejem je imel pravico celo odpustiti kralja - velikega kneza s položaja.

    Leta 1791 je Sejem Republike obeh Narodov sprejel prvo v Evropi in drugo na svetu ustavo kot dokument, ki določa splošno ureditev države, imenovano Ustava tretjega maja. Namen te ustave je bil modernizirati državo, zagotoviti razmere za bolj učinkovito delovanje oblasti in tudi še bolj demokratizirati Republiko (med drugim postopoma odpraviti podložništvo kmetov in dodeliti volilno pravico širšemu krogu prebivalcev).

    Reforme v Republiki niso ugajale trem njenim absolutističnim sosedam (Avstriji, Prusiji in Rusiji), zato so jo v letih 1772, 1792 in 1795 istočasno napadale, jo dokončno premagale in razdelile medse njeno ozemlje. Takrat je Belorusijo anektirala Rusija.

    Potem, ko je leta 1917 ruski imperij pretresla oktobrska revolucija, so Belorusi 25. maja leta 1918 razglasili nastanek samostojne Beloruske ljudske republike (belorusko Biełaruskaja narodnaja respublika), prve beloruske nacionalne države. Leta 1919 so oblast prevzeli komunisti in so Belorusijo priključili Sovjetski zvezi kot Belorusko sovjetsko socialistično republiko. Po sovjetsko-poljski vojni je leta 1921 zahodnja polovica beloruskega ozemlja pripadla II Republiki Poljski.

    Med drugo svetovno vojno od leta 1941 do leta 1944 je Belorusijo okupiral nacistični Tretji rajh. Glavno mesto Minsk je bilo tedaj tretje najbolj porušeno mesto v Evropi (po Varšavi in Berlinu).

    Po vojni je zedinjena Belorusija ponovno postala ena republik Sovjetske zveze, samo še najzahodnejši kos je pripadal Poljski (večina današnjega Podlaškega vojvodstva).

    Ko je leta 1986 v ukrajinskem Černobilu eksplodiral reaktor jedrske elektrarne, je bila Belorusija najbolj prizadeta dežela.

    27. julija leta 1990 je Belorusija razglasila samostojnost in neodvisnost od Sovjetske zveze.

    Leta 1994 je bila sprejeta Ustava Republike Belorusije. Na prvih predsedniških volitvah pa je bil izvoljen Aleksander Lukašenko, ki je nadaljeval več politik Sovjetske zveze, med drugim je ohranil državno lastništvo velikega dela gospodarstva in preprečil obsežne privatizacije, ki so se zgodile v drugih nekdanjih sovjetskih republikah.

    Zgodovinski simboli

    Beloruska zastava do leta 1919 in med letoma 1991 in 1995

    Zgodovinsko utemeljeni simboli beloruske državnosti in beloruskega naroda so drugačni od tistih, ki jih trenutno uporablja Lukašenkov režim. Grb Belorusije je bil vse od časa Velike litovske kneževine kot skupne belorusko-litovske države (13. - 16. stoletje) jezdec z dvignjenim mečem, t. i. Gonja (bel. Pahonia, lit. Vytis), zgodovinsko zastavo pa sestavljajo trije vodoravni pasovi: dva bela in rdeči med njima. V času Sovjetske zveze so zgodovinske simbole zamenjali novi, komunistični. Po osamosvojitvi (1990) so se leta 1991 vrnili zgodovinski simboli, a jih je že leta 1995 Lukašenko ponovno zamenjal s komunističnimi. Podobna je bila usoda himne. Tradicionalni himni sta Šli bomo v strnjenih vrstah (bel. My vyjdziem ščylnymi radami) in Mogočni Bog (bel. Mahutny Boža). Trenutno uradno sprejeta je himna Beloruske sovjetske socialistične republike iz časov Sovjetske zveze z nekoliko spremenjenim besedilom.

    Geografija

    Belorusija se nahaja na Vzhodnoevropski ravnini. Je celinska in razmeroma položna država z večjimi predeli močvirnatega površja. Najbolj močvirnata regija je Polesje (Paleśsie). Okoli 40 % države pokriva gozd. Na vzhodu ob meji s Poljsko je Beloveška pušča, obsežno območje pragozda, ki je zaščiteno kot narodni park in vključeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Podnebje je celinsko.

    V Belorusiji je okoli 11.000 jezer.[3] Največje reke so Njemen, Pripjat in Dneper. Njemen teče proti zahodu in Baltskemu morju, Pripjat teče proti vzhodu in se izliva v Dneper, ta pa proti jugu in v Črno morje.

    Najvišja točka Belorusije je Dzeržinska gora (Dziaržynskaja hara) s 345 metri nadmorske višine. Najnižja je na reki Njemen – 90 m. n.v.

    Naravna bogastva vključujejo les in nahajališča šote, manjše zaloge nafte in zemeljskega plina, pridobivajo tudi granit, dolomit (apnenec), lapor, kredo, gradbeni pesek in glino.[3] Okrog 70 % sevanja od Černobilske nesreče leta 1986 v sosednji Ukrajini je prešlo na ozemlje Belorusije in radioaktivno onesnaženje je prizadelo okoli petino površine države.[4]

    Državna ureditev

    Belorusija je predsedniško-parlamentarna republika. Glava države in najvišji predstavnik izvršne oblasti je predsednik države. Zakonodajno oblast izvaja dvodomni parlament - Narodni zbor (bel. Nacyjanalny schod). Sodno oblast predstavljajo sodišča s Najvišjim in Ustavnim sodiščema na čelu.

    Predsednik države je od leta 1994 Aleksander Lukašenko. Zaradi njegovega avtoritarnega načina vodenja države je Belorusija v zahodnih medijih pogosto označena kot »zadnja evropska diktatura«.[5][6][7] Volitve pod Lukašenkovo oblastjo so široko kritizirane kot nepoštene in številne organizacije predsedniku očitajo nasilno zatiranje opozicije.[8][9] Indeks demokratičnosti Belorusije je najnižji od evropskih držav, organizacija Novinarji brez meja pa je na lestvici svobode tiska 2019 državo uvrstila na 153. mesto od 180 držav.[10]

    Belorusija je zadnja evropska država, ki še uporablja smrtno kazen. Leta 2011 sta bili ZDA in Belorusija edini od 56 držav članic Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki sta v letu 2011 izvajali usmrtitve.[11]

    Prebivalstvo

    Leta 2003 je v Belorusiji živelo 9 898 600 ljudi.

    Osnovne narodne in narodnostne skupine Belorusije so: Belorusi 80 %, Rusi 12 %, Ukrajinci 2,9 %, Nemci 2,1 %, Latvijci 1,2 %, Romi in Poljaki 0,6 %.

    Veroizpovedi

    Po podatkih iz leta 2011 je 48,3 % prebivalstva pripadnikov Vzhodne pravoslavne cerkve. 7,1 % prebivalcev je rimokatolikov in 3,3 % pripadnikov drugih verstev. Manjšinske vere, prisotne v državi, vključujejo različne denominacije protestantizma, grško katolištvo, judovstvo, islam in neopaganizem. 41,1 % prebivalcev ni vernih.[12]

    Konec 18. stoletja je bilo okoli 70 % Belorusov grkokatoliške veroizpovedi, 15 % katoliške, 7 % je bilo Judov in samo 6 % pravoslavnih. Leta 1839 so ruske oblasti, ki so bile leta 1795 anektirale Belorusijo, prepovedale grkokatoliško vero ter so z nasiljem primorale Beloruse sprejeti rusko pravoslavje.[navedi vir]

    Od leta 1994, ko je oblast v državi prevzel Aleksander Lukašenko, je pravoslavna cerkev privilegirana. Tudi gospodarsko, saj so ji kot edini verski skupnosti dodelili pravico trgovati z alkoholom in tobačnimi izdelki. Leta 2003 sprejet nov zakon o verskih skupnostih zagotavlja pravoslavni cerkvi še bolj dominanten položaj v Belorusiji.[navedi vir]

    Glej tudi

    Opombe

    1. "Численность населения на 1 января по областям Республики Беларусь" (ruščina). Nacionalni statistični komite Republike Belorusije. Pridobljeno dne 15. 3. 2020. 
    2. 2,0 2,1 2,2 2,3 "Report for Selected Country Groups and Subjects". IMF. 2013. Pridobljeno dne 8 september 2014.  (angleško)
    3. 3,0 3,1 "Europe :: Belarus — The World Factbook". www.cia.gov (angleščina). Pridobljeno dne 15. 3. 2020. 
    4. "Belarus cursed by Chernobyl". BBC (angleščina). 26. 4. 2005. 
    5. "Profile: Alexander Lukashenko" (angleščina). 9. 1. 2007. Pridobljeno dne 17. 7. 2018. 
    6. "Belarus" (angleščina). Amnesty International. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. 12. 2007. 
    7. Rausing, Sigrid (7. 10. 2012). "Belarus: inside Europe's last dictatorship". The Guardian (angleščina). 
    8. "Elections in Belarus". www.osce.org (angleščina). Pridobljeno dne 15. 3. 2020. 
    9. "What should the EU do about Belarus?". The Economist (angleščina). 27. 12. 2010. 
    10. "2019 World Press Freedom Index". rsf.org (angleščina). Reporters Without Borders. Pridobljeno dne 15. 3. 2020. 
    11. "Death Sentences and Executions 2011" (PDF) (angleščina). Amnesty International. Marec 2012. 
    12. "Religion and denominations in the Republic of Belarus" (PDF) (angleščina). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Belorusije. November 2011. Pridobljeno dne 15. 3. 2020. 

    Zunanje povezave