Išči

    Beseda

    Glej tudi beseda (ples).

    Beséda je v jezikoslovju najmanjša samostojna jezikovna enota, ki predstavlja ali sporoča pomen, sestavljen iz enega ali več morfemov. V fonologiji je beseda določena kot prozodična enota med morfemom in fonološko frazo. V izgovoru nima tipičnih značilnosti, lahko je ločena od sosednjih besed s premorom, večinoma pa sploh ne.

    Sestavljena je iz korena (podstave), ki mu je lahko dodana pripona ali obrazilo (končnica). Zloženke so sestavljene iz dveh ali več korenov besede. Z besedami lahko tvorimo razne fraze (besedne zveze), stavke in povedi.

    Vsebina

    Izvor besed

    Besede imajo različen izvor. Pri ugotavljanju izvora besed si lahko pomagamo z etimološkim slovarjem, v katerem je vsaka beseda pojasnjena, od kod izvira in kakšen je njen prvoten pomen. Večina besed v slovenščini je domačih, precej pa je prevzetih. Domače besede so treh vrst:

    Prevzete besede

    So besede, ki so prišle v matični jezik iz jezikov, s katerimi nismo povezani razvojno, temveč zemljepisno ali pa kulturno. Po Toporišiču glede na to, koliko so prevzete besede prilagojene slovenskemu knjižnemu jeziku ločimo:

    V jeziku nekatere besede težko definiramo. Pomagamo si s slovarji. Ti kategorizirajo različne lekseme v leme in tako avtor slovarja poda svoje mnenje o tem, kaj »beseda« sploh je.

    Besede v govorjenem jeziku

    V govorjenem jeziku je razlikovanje med individualnimi besedami poudarjeno z ritmom in naglasom, kratke besede pa so največkrat izgovorjene brez vmesnega premora. Ker večina besed v svetovnih jezikih ni zapisana, postane znanstvena kategorizacija besed, besednih zvez, ritma in naglasa, s katerim besedo izgovorimo, zelo pomembna.

    Kako postaviti meje med besedami v govoru

    Poznamo pet načinov:

    Obstajajo tudi splošne besede, ki imajo v resnici strokovno definicijo; npr. beseda kmalu, ki po navadi pomeni v roku enega tedna.

    Besede knjižnega jezika

    Knjižni jezik beleži pomene besed in njihovo uporabo preko zapisane besede. Pri urejanju knjižnega jezika se z beleženjem besed izdajajo slovarji, katalogi besed, ki hranijo starinske, moderne, novo-nastale besede. Besede imajo lahko obenem različne pomene, zato se beležijo lastnosti besede, kot so uporabljene v knjižnem jeziku. Govorjeni jezik je praviloma bolj barvit in raznolik v uporabi. Vsak zapis besede v knjižnem jeziku pomeni tudi predlog za zapis besede v katalog knjižnega jezika.

    Besede so lahko sestavljene iz črk, pismenk ali drugačnih znamenj. Nekateri jeziki beležijo besede z dodanimi vezaji, daljšimi sklopi pridevnikov ob samostalniku ali v primeru pismenk celo v obliki več podob v eni pismenki. Pri rasti jezika se podpira kreativnost, spoštovanje zakonov slovnice in izrabljanje samostojnega uvajanja tehničnih izrazov, kar je še posebej ključno za udomačitev znanstvenega izražanja. Jezikoslovje si pri tem pomaga tudi s promocijo neologizmov, novih besed.

    Klasifikacija

    Slovnica razvršča lekseme nekega jezika v različne skupine besed. Osnovna dvostranska delitev besed, ki je mogoča za skoraj vsak naravni jezik, je delitev na glagole in samostalnike. Klasifikacija v več skupin je del tradicije Dionysiusa Thraxa (helenističnega gramatika), ki je razločeval osem kategorij: samostalnik, glagol, pridevnik, zaimek, predlog, prislov, veznik in medmet. Tudi indijski gramatik Panini je vpeljal podobno delitev na samostalnike in glagole, ta klasifikacija pa temelji na skupini končnic, pripon, ki jih beseda vsebuje.

    Glej tudi

    Zunanje povezave