Išči

    Biotit

    Biotit
    Tanki ploščičasti kristali biotita; širina: 2,5 mm
    Splošno
    KategorijaVIII. razred – Silikati,
    podrazred: plastnati silikati
    Kemijska formulaK(Mg,Fe)3(AlSi3O10)(F,OH)2
    Strunzova klasifikacija09.EC.20
    Klasifikacija DANA71.02.02b.02
    Kristalna simetrijaMonoklinska prizmatična (2/m),
    prostorska skupina C 2/m
    Osnovna celicaa = 5,343 Å, b = 9,258 Å,
    c = 10,227 Å, Z = 2,
    β = 100,26° V = 497,79 Å3
    Lastnosti
    Molekulska masa433,53 g/mol
    BarvaTemno rjava, zelenkasto rjava, črnkasto rjava, rumena, bela
    Kristalni habitPloščičast, sljudast, psevdo heksagonalni kristali
    Kristalni sistemMonoklinski
    DvojčičenjeObičajno na [310],
    manj običajno na {001}
    RazkolnostPopolna po {001}
    LomSljudast
    ŽilavostKrhek do upogljiv, elastičen
    Trdota2,5 – 3,0
    SijajSteklast do bisern
    Barva črteSiva
    ProzornostProzoren do prosojen so neprozoren
    Specifična teža2,7 – 3,1
    Gostota2,8 – 3,4 g/cm3,
    izračunana: 2,89 g/cm3
    Optične lastnostiDvoosen (-)
    Lomni količniknα = 1,565 – 1,625,
    nβ = 1,605 – 1,675,
    nγ = 1,605–1,675
    Dvolomnostδ = 0,03 – 0,07
    PleohroizemMočan
    Kot 2VIzračunan: 0, izmerjen: 0 - 25º
    Disperzijar < v (bogat z Fe),
    r > v šibka (bogat z Mg)
    Ultravijolična fluorescencaBrez
    Diagnostične značilnostiBarva in pleohroizem, razkolnost in optična tekstura
    RadioaktivnostKomaj zaznavna
    Sklici[1][2][3]
    Glavne vrste
    SinonimiŽelezova sljuda, lepidomelan (Fe), manganofilit (Mn), sljudasta železova ruda, oksibiotit

    Biotit je pogost plastnat silikatni mineral (filosilikat) iz skupine temnih sljud s približno kemijsko formulo K(Mg,Fe)3AlSi3O10(F,OH)2. Biotit se po sklepu Mednarodne mineraloške zveze (IMA) od leta 1999 ne obravnava kot samostojen mineral, ampak kot člen v nizih trdnih raztopin z železovim končnim členom annitom in magnezijevim končnim členom flogopitom. Med z aluminijem bogate končne člene spada siderofilit. Včasih so ga imenovali tudi črna ali železova sljuda, ki je nasprotje bele sljude - muskovita. V isti kamnini sta lahko istočasno prisotna oba minerala.

    Mineral kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Železo, magnezij, aluminij, silicij, kisik in vodik tvorijo ravne ploskve, ki so med seboj šibko povezane s kalijevimi ioni. Takšna struktura daje biotitu značilen videz, razkolnost in optične lastnosti.

    Ime je dobil po francoskemu fiziku Jean-Baptistu Biotu (1774-1862), ki je preučeval optične lastnosti sljud in odkril nekaj njihovih edinstvenih lastnosti.

    Vsebina

    Lastnosti

    Biotit ima podobne lastnosti kot drugi sljudni minerali: zelo popolno osnovno razkolnost in elastično lamelasto strukturo, ki se zlahka lušči. Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu s ploščičastimi do prizmatičnimi kristali z jasnimi pinakoidnimi zaključki. Ima štiri prizmatične in dve pinakoidni ploskvi in tvori psevdoheksagonalne kristale. Lom je neraven in zaradi popolne razkolnosti težko prepoznaven. Barva je zelenkasta do rjava ali črna. Barva preperelega biotita je lahko tudi rumena. Lahko je prozoren do neprozoren, ima steklast so bisern sijaj in sivo do belo barvo črte. Veliki kosi biotita imajo zaradi listnate strukture pogosto videz knjige.

    Nahajališča

    Biotit se pojavlja v zelo različnih magmatskih in metamorfnih kamninah in okoljih in je bistven mineral v nekaterih različkih lamprofirja. Priložnostno se ga najde v velikih cepljivih kristalih, predvsen pegmatitskih žilah v Novi Angliji, Virginiji in Severni Karolini. Biotit je pomembna sestavina mnogih metamorfnih škriljevcev.

    V Sloveniji se biotit najde na Kranjski rebri, Pohorju in Strojni.[4]

    Največji dokumentirani monokristali biotita so bile 7 m2 velike plošče, ki so jih odkrili v Ivelandu na Norveškem.

    Uporaba

    Biotit se pogosto uporablja pri kalij-argonskem ali argon-argonskem datiranju nastanka kamnin. Argon namreč pri visokih temperaturah zlahka uhaja iz biotitove kristalne strukture. Metodi sta za mnoge kamnine uporabni samo za določanje minimalne starosti. Uporaben je tudi za ugotavljanje temperaturne zgodovine metamorfnih kamnin, ker je delitev železa in magnezija med biotitom in granatom občutljiva na temperaturo.

    Biotit nima nobene praktične uporabnosti.[5]

    Sklici

    1. Biotite mineral information and data Mindat
    2. Biotite Mineral Data Webmineral
    3. Handbook of Mineralogy
    4. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 97.
    5. Navaid Shabir Qazi, Natural resource conservation and environment management, 2008, str. 156, ISBN 81-313-0404-3 [1]

    Viri

    Glej tudi