Išči

    Cvet

    Rudbeckia fulgida

    Cvet je kratek poganjek z omejeno rastjo. Sestavljajo ga cvetni list, ki so po izvoru preobraženi listi. Cvetni elementi posredno ali neposredno sodelujejo pri spolnem razmnoževanju rastlin. Pravi cvetovi se razvijejo pri cvetnicah oz. semenkah (Spermatophyta). Praprotnice nimajo cvetov in se razmnožujejo s trosi.

    Vsebina

    Osnovni deli dvospolnega cveta semenk

    Morfologija cveta navadne zajčje deteljice (Oxalis acetosella). 1: venčni list, 2: čašni list, 3: prašnik, 4: brazda na cvetnem pestiču, 5: plodnica, 6: plodnica, 7: jajčece.
    Plodnica glede na lego v cvetu: I nadrasla (malinjak), II polpodrasla oz. obrasla (češnja), III podrasla (japonska kutina).
    a) andrecej androecium g) ginecej gynoecium p) venčni listi s) čašni listi r) cvetišče receptaculum
    Čašo sestavljajo čašni listi, ki predstavljajo primarni periant (lat. kalyx - K). Ti obdajajo cvetne popke in ščitijo notranje dele cveta, ki so pomembni za razmnoževanje. Pri nekaterih rastlinski vrstah čašni listi ostanejo tudi pri odprtih cvetovih in sestavljajo cvetno čašo, pri drugih pa kmalu ovenejo in odpadejo. Lahko so prosti ali zrasli, ki pa imajo roglje ali krpe.
    Venčni listi sestavljajo venec (lat. corrola - C), ki predstavlja sekundarni periant. So običajno večji, nežnejši in barvitejši od čašnih listov in sestavljajo cvetni venec. S svojimi barvami so najopaznejši del rastlin in služijo predvsem privabljanju opraševalcev. Mnogi venčni listi privabljajo tudi s svojim vonjem. Lahko so prosti ali zrasli. So široki, ploščati, navadno vsebujejo pigmente, ki niso klorofili, imajo malo ali nič vlaken. Njihova naloga je pri vetrocvetkah se venčni listi ne razvijejo. Spodnji zrasli del venca imenujemo venčna cev, zgoraj pa so prosti venčni roglji ali krpe. Goli cvetovi so brez cvetnega odevala ali pa ga nadomeščajo ovršni (podporni listi).

    Posebni cvetni deli

    Posebni cvetni deli so[1]:

    Oblika cvetov

    Cvet

    Cvetni elementi so na cvetišču razmeščeni na tri načine[1]:

    Cvetovi so običajno simetrični. Nesimetrični so le redko.

    Spol cvetov in rastlin

    Cvetovi so lahko:

    Cvetovi pri kritosemenkah so najpogosteje dvospolni. Rastline, ki imajo enospolne moške in ženske cvetove na isti rastlini, imenujemo enodomne ali monecične (leska Corylus, črna jelša Alnus glutinosa). Dvodomne ali diecične rastline pa imajo na eni rastlini moške, na drugi pa ženske cvetove (konoplja Cannabis, hmelj Humulus, tisa Taxus).

    Če ima vrsta dvospolne in enospolne cvetove, je poligamna - na isti rastlini so lahko moški in dvospolni cvetovi, ženski in dvospolni cvetovi ali vsi trije (divji kostanj Aesculus), ali tridomna - poedinke imajo ali samo dvospolne, ali samo moške ali samo ženske cvetove (veliki jesen Fraxinus excelsior, beluš Asparagus officinalis).

    Cvet kritosemenk

    1: Odrasel cvet, 2: brazda na cvetnem pestiču, 3: vrat, 4: prašnikova nit, 5: cvetna os, 6: členek, 7: pecelj, 8: medovnik, 9: prašnik, 10: plodnica, 11: semenska zasnova, jajčece, 12: konektiv, 13: pelodna vrečka, 14: prašnica, 15: cvetno odevalo, 16: venčni list, 17: čašni list

    Cvet kritosemenk je sestavljen iz cvetne osi in cvetnih listov. Cvetno os sestavljata cvetni pecelj in cvetišče. Pri pecljatih cvetovih je cvetni pecelj dobro razvit in viden, pri sedečih cvetovih pa je cvetni pecelj slabo viden ali ga sploh ni. Cvetišče (cvetno dno) je odebeljen konec cvetnega peclja z močno skrajšanimi členki. Cvetišče je lahko ploščato, izbočeno (jagodnjak Fragaria) ali vrčasto (šipek Rosa).

    Na koncu cvetne osi - na cvetišču - so pritrjeni cvetni listi: cvetno odevalo ali periant (čašni listi, venčni listi), prašniki in plodni listi. Cvetovi z vsemi štirimi tipi cvetnih listov so popolni cvetovi, če kateri manjka, so cvetovi nepopolni.

    Z izjemo nekaterih izvirnih skupin, pri katerih so cvetni listi nameščeni spiralasto, so pri večini rastlin nameščeni vretenasto. V dvospolnih cvetovih kritosemenk so cvetni listi razmeščeni večinoma v petih (pentaciklični cvetovi) ali pa v štirih vretencih (tetraciklični cvetovi). Glede na število cvetnih listov na posameznem vretencu ločimo trištevne, štirištevne in petštevne cvetove.

    Cvetove kritosemenk prepoznamo predvsem po zelo opaznem cvetnem odevalu. Zunanji cvetni listi so običajno veliki in zelo barviti zaradi antocianov in drugih pigmentov, kot so karotenoidi. Privabljajo namreč žuželke in druge živali, ki v cvetovih najdejo hranljiv cvetni prah in nektar. Cvetovom z drugih istovrstnih rastlin prinašajo pelod, potreben za oprašitev in oploditev.

    Cvetovi golosemenk

    Mlado moško socvetje (rumen) in ženski storž (rdeč) pri macesnu (Larix decidua).
    Ženski cvet (storž) navadne smreke (Picea abies)

    Pri golosemenkah je cvet zelo poenostavljen, s semenskimi zasnovami, ki jih ne obdaja stena plodnice, ampak prosto sedijo na karpelih ali v njihovih zalistjih. Večinoma so enospolni. Semena niso izpostavljena vetru in dežju, saj so dobro skrita in zavarovana. Pri zrelem storžu se ob suhem vremenu luske razprejo in semena sama izpadejo. Ker so krilata jih veter raznaša daleč naokrog.

    Golosemenke nimajo zraslih plodnih listov kakor kritosemenke, zato so semenske zasnove kar na površini omenjenih listov.

    Oprašujejo se večinoma z vetrom. Pelod dospe do semenskih zasnov brez posredovanja žuželk, saj so cvetovi enospolni. To je značilnost golosemenk, za kritosemenke pa je ta lastnost izjema.

    Moški cvet

    Moški cvetovi se razvijejo na dnu mladih, dolgih poganjkov. Izrastejo posamič, ali pa jih je več skupaj, tako da dajejo videz socvetja (mačice). Moški cvet gradi podaljšana cvetna os na kateri so spiralno nameščeni prašniki. Vsak se sestoji iz dveh pelodnih vrečk. V pelodnih vrečkah nastajajo pelodna zrna, ki imajo dva zračna mešička, da jih veter lažje raznaša. Ob bazi moških cvetov je močnejša luskasta brakteja in šibkejši luskasti listi, ki predstavljajo preprosto cvetno odevalo.

    Ženski cvet

    Ženski cvetovi so združeni v storžasta ženska socvetja. Gradi jih os storža na katerem so spiralno nameščeni cvetovi. Razvijajo se na vrhu mladih dogih poganjkov. Posamezen ženski cvet je sestavljen iz ene semenske luske, ki predstavlja en sam zelo reduciran ženski cvet [2]. Semenska luska nosi dve semenski zasnovi in nastaja v zalistju krovne luske, ki predstavlja ostanek brakteje. Žensko socvetje dozori šele v jeseni drugega leta, šele spomladi tretjega leta pa se semenske luske razmaknejo in veter raznaša krilata semena.

    Cvetna formula

    Cvetni diagram in cvetna formula slaka Convolvulus.

    S cvetno formulo označimo zgradbo cveta z dogovorjenimi znaki.

    Cvetna formula je način s katerim s pomočjo črk, številk in simbolov predstavimo zgradbo cveta[1][3].

    Čašo (kalyx) označujemo s črko K,
    Venec (corolla) označujemo s črko C.
    Če so vsi listi cvetnega odevala enaki - enojno cvetno odevalo (perigon), jih označimo s črko P.
    Prašnike označujemo s črko A (andrecej),
    Plodne liste ali karpele pa s črko G (ginecej). Z vodoravno črto pod oz. nad G označimo lego plodnice (črta nad G pomeni podrasla plodnica, črta pod G pomeni nadrasla plodnica).
    Številke ob naštetih črkah pomenijo število elementov v posameznem vretencu.

    Cvetni diagrami

    Cvetni diagram je shematski prikaz zgradbe cveta v prečnem prerezu. Cvetni deli so narisani shematsko. Z razliko od cvetne formule z diagramom predstavimo tudi položaj posameznih cvetnih delov v prostoru ter njihov medsebojni položaj. Poleg cvetnih listov so v diagramu lahko označeni tudi drugi deli rastline, na primer podporni listi in steblo.

    Reference

    1. 1,0 1,1 1,2 Martinčič A. s sod. (2007). Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. COBISS 232273664. ISBN 978-961-251-026-8.
    2. Dr. Božo Krajnčič. Botanika: Razvojna in funkcionalna morfologija z anatomijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Katedra za aplikativno botaniko, ekologijo in fiziologijo rastlin, Biotehniška fakulteta. ISBN 978-961-251-026-8.
    3. Šircelj H. Gradivo za vaje iz botanike za študente univerzitetnega študija agronomije. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 2004.

    Viri

    Glej tudi