Išči

    Francoska revolucija

    Napad na Bastiljo, simbol začetka revolucije

    Francoska revolucija je bila obdobje radikalnih družbenih in političnih sprememb v Franciji med letoma 1789 in 1799 in je pomenila preobrat v francoski in širše evropski zgodovini. Najpomembnejše posledice revolucije so bile zaton moči starih monarhij in Cerkva ter uveljavitev demokracije in nacionalizma. Zahteve po reformah so nastopile na prehodu v 19. stoletje.

    Ludvik XVI. je zaradi nesposobnosti in razkošnega življenja povzročal vse večje nezadovoljstvo med ljudmi, državna blagajna pa je bila prazna zaradi dragih vojn in obdobja slabih letin. Vso politično oblast sta imela plemstvo in duhovščina, predstavniki teh slojev so živeli v izobilju, večina kmečkega prebivalstva pa v revščini. Meščanstvo je ostalo brez političnih pravic in moralo je plačevati visoke davke. Številni meščani so se povezali z delom nezadovoljnega plemstva in začeli upor proti absolutni kraljevi oblasti ter fevdalnemu sistemu, utemeljen v idejah razsvetljenstva.

    Že prvo leto revolucije so nekdanji fevdalni oblastniki - plemstvo in Cerkev - izgubili vse privilegije in večino svoje moči. Drugo fazo dogajanja so zaznamovali spori med liberalci in podporniki starega reda, ki so poskušali izničiti reforme. 21. januarja 1793 je bil usmrčen Ludvik XVI., kar je državi prineslo mednarodno obsodbo. Zunanje grožnje so v veliki meri oblikovale revolucijo; v revolucionarnih vojnah s sosednjimi silami so bili Francozi uspešni zaradi inovacij v vojskovanju, kot je uvedba naborništva. Znotraj države se je upor radikaliziral, na oblast je prišel Maximilien Robespierre, s katerim se je začela t. i. vladavina terorja z množičnimi usmrtitvami domnevnih sovražnikov revolucije.

    Po strmoglavljenju in usmrtitvi Robespierra je prevzel oblast direktorij, ki je končal to nasilno obdobje. Revolucija se je končala s prihodom Napoleona na oblast in pričetkom napoleonskih vojn, ki so ponesle idejo revolucije širom Evrope.

    Vsebina

    Vzroki za revolucijo

    V neenotnosti slojev so se skrivali glavni vzroki za francosko revolucijo.

    Meščani, kmetje in delavci so se zavzemali za razsvetljenske ideje. Ideje razsvetljenstva:


    Potek revolucije

    Prvi del revolucije (1789 - 1791)

    Drugi del revolucije (1791 - 1793)

    Tretji del revolucije (1793 - 1794)

    Maximilien Robespierre

    Pomen francoske revolucije

    Deklaracija o pravicah človeka in državljana je eden osrednjih dokumentov francoske revolucije, aktualen še danes

    Revolucija predstavlja prelomnico v človeški zgodovini: pričel se vzpon meščanstva, ki je postavilo temelje poznejšim sistemom parlamentarne demokracije. Za vzpon na oblast ni bila več potrebna »modra kri«, temveč denar in sposobnosti. Uveljavila je nova načela, ki so ljudem vsaj v izhodiščih ponujale enake možnosti za uspeh: svobode govora, tiska, človeške vesti, enakost državljanov pred zakoni in zaščito zasebne lastnine. Osrednji dokumenti, kot je Deklaracija o pravicah človeka in državljana, so prvič razširili koncept človekovih pravic tudi na ženske in sužnje.

    Po drugi strani je dolgo obdobje družbenih nemirov povzročilo pomanjkanje, povečano število revežev in gospodarsko nazadovanje. Na koncu je številne pomembnejše položaje spet zasedlo plemstvo.

    Francoska revolucija je prikaz bliskovite evolucije človeške družbe, saj se je Francija v pičlih petih letih prelevila kar petkrat. Iz fevdalne absolutistične monarhije je nastala ustavna monarhija, ki je z zaprtjem kralja Ludvika XVI. prešla v meščansko republiko, z obglavljenjem istega kralja in žirondincev pa v komunistično komuno, ki je prerasla v kult osebnosti in diktaturo enega človeka in je najbrž služila za zgled mnogim komunističnim voditeljem poznejše dobe, pa tudi Napoleonu kot vzhajajoči zvezdi bodoče vojaške diktature.

    Viri

    Glej tudi

    Zunanje povezave