Išči

    Georg Henrik von Wright

    Georg Henrik von Wright
    Portret
    Rojstvo14. junij 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…]
    Helsinki
    Smrt16. junij 2003({{padleft:2003|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1][2][…] (87 let)
    Helsinki
    DržavljanstvoFlag of Finland.svg Finska
    Poklicfilozof, univerzitetni profesor, pisatelj
    ObdobjeFilozofija 20. stoletja
    RegijaZahodna filozofija
    Šola/tradicijaanalitična filozofija
    Glavna zanimanja
    logika, etika, epistemologija, filozofija znanosti, filozofija jezika, filozofija matematike, filozofija psihologije
    Pomembne ideje
    utemeljitev deontične logike kot veje modalne logike

    Georg Henrik von Wright (IPA: [je:ɔrj hɛn:rik fɔn-vrik:t]), finski analitični filozof, logik in esejist, * 14. junij 1916, Helsinki, Finska, † 16. junij 2003, Helsinki.

    Za logiko je pomemben kot utemeljitelj moderne deontične logike, v filozofiji znanosti je pomemben z reafirmacijo in dopolnitvijo metode induktivnega spoznanja, poznan pa je še kot eden najpomembnejših interpretov avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina.

    Rojen je bil 14. junija 1916 v Helsinkih v družini s škotskimi koreninami iz 17. stoletja. Že zelo zgodaj sta se pokazali njegova nadarjenost za matematiko in opazovanje narave. V zgodnjih najstniških letih je težko zbolel in si je čas zdravljenja krajšal z učenjem predvsem matematike in naravoslovnih znanosti, od filozofije pa je prebiral Schopenhauerja in Nietzscheja.

    Leta 1934 se je vpisal na Univerzo v Helsinkih, kjer je mimo zahtevanega kurikuluma pod mentorstvom univerzitetnega profesorja filozofije Eina Kaile dobil spodbudo za študij logike in sodobne analitične filozofije. V avtorsko filozofskem smislu lahko tukaj izpostavimo ukvarjanje z vodilnima predstavnikoma logičnega pozitivizma druge generacije Rudolfom Carnapom in Wittgensteinom. Leta 1937 je star 21 let poskusil navezati stike z Dunajskim krogom, a mu je načrte preprečil nemški Anschluss. Ker pa so nacisti zasedli in priključili Avstrijo Nemčiji, je podobno kakor številni člani Dunajskega kroga z nekaj dobrimi vezami in priporočili nadaljeval študij na Univerzi Cambrige v Wittgensteinovi bližini. Kljub skromnemu znanju angleščine, ga je pod okrilje vzel še en uveljavljen predstavnik logičnega pozitivizma Charles Dunbar Broad. Dolgo želeno in pričakovano srečanje z Wittgensteinom je bilo zanj popolno razočaranje, ker je žal zamudil že polovico predavanj, Wittgenstein pa je zahteval tekočo prisotnost skozi semester. V naslednjem semestru je mlademu von Wrightu uspelo pritegniti Wittgensteinovo pozornost, ki je v njegovi intelektualni prožnosti spoznal svojega naslednika. 31. maja 1941 je promoviral z doktorsko tezo »Logični problemi indukcije«[4].

    Med vojno je svojo podporo izrazil Nemčiji proti Sovjetski zvezi. Vrnil se je na Finsko, kjer je z 25-imi leti dobil profesuro. Leta 1948 ga je Wittgenstein povabil nazaj v Cambridge in mu prepustili v vodenje svojo katedro. Prvi dosežek, s katerim je upravičil svoje nasledstvo pri Wittgensteinu, je bila študija o logičnih relacijah med normativnimi izjavami[5], kar velja za začetek deontične logike kot veje modalne logike. Leta 1951 pa je sledila dopolnitev doktorske študije o indukciji in verjetnosti, s katero je ponovno po Francisu Baconu in Johnu Stuartu Millu v središče filozofskega ukvarjanja postavil sam pojem indukcije v razmerju do znanstvenega spoznanja.

    Po Wittgensteinovi smrti se je brez vplivnega zaščitnika raje pravočasno vrnil v domovino, kjer je nadaljeval s svojo burno akademsko kariero. V nadaljnjem filozofskem ukvarjanju je poskušal najti kompromis med dvema najbolj uveljavljenima filozofskima paradigmama: analitično filozofijo in hermenevtiko. Slednja ga je tudi povlekla na področje literarne kritike, kjer mu je z objavo študij o Dostojevskem in Tolstoju prav tako uspel intelektualni preboj. Po drugi strani pa je postajal vedno bolj skeptičen in pesimističen glede prihodnosti znanosti v moderni družbi. Destruktivnost racionalizirane modernosti je podobno kot kritik moderne družbe Oswald Spangler smatral za znamenje že doseženega vrha civilizacije in njenega neizbežnega družbenega razkroja. Njegovo najbolj poznano delo iz poznega obdobja je »Mit napredka«, ki je nastalo pod vplivom Frankfurtske šole.

    G. H. von Wrightov dom v Helsinkih. Spominska tabla je bila pritrjena leta 2006

    Dela

    Von Wright je objavljal dela v štirih jezikih: angleščini, finščini, švedščini in tudi nemščini. Seznam del:

    Wittgensteinova dela, ki jih je pomagal urediti von Wright, izdana pri založbi Blackwell:

    Izdano pri Cornell University Press:

    Opombe

    1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
    2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
    3. 3,0 3,1 Brockhaus Enzyklopädie
    4. Istega dneva se je tudi poročil
    5. ali izjave dolžnosti, zahteve, obveze, obligacije, dopuščanja, prepovedi, ipd. Ilustrativna primera relacije: Če je nekaj zahtevano, potem je tudi dopustno. in Če je nekaj zahtevano, potem ne more biti prepovedano.
    6. potreben prevod; ang: Thought and Preaching
    7. potreben prevod; ang: Humanism as an approach to Life
    8. potreben prevod; ang: Philosophical Dissertations
    9. potreben prevod; ang: To Understand one's own Time«
    10. potreben prevod; ang: On the End Times. A Thought Experiment.
    11. potreben prevod; ang: My Life as I Remember it

    Zunanje povezave