Išči

    Hans Reichenbach

    Hans Reichenbach
    Portret
    Rojstvo26. september 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…]
    Hamburg[1]
    Smrt9. april 1953({{padleft:1953|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][…] (61 let)
    Los Angeles[1]
    DržavljanstvoFlag of Germany.svg Nemčija
    Poklicfilozof, fizik, univerzitetni profesor

    Hans Reichenbach (rojstvo: 26. september 1891, Hamburg, Nemčija – smrt: 9. april 1953, Los Angeles, ZDA) je bil nemško-ameriški filozof, pedagog, eden izmed glavnih predstavnikov dunajskega kroga in logičnega pozitivizma ter ustanovitelj Berlinske šole logičnega pozitivizma. Velikokrat je opisan kot »največji empirist 20. stoletja« (Salmon, 1977). Znan je tudi po filozofski raziskavi Einsteinove teorije relativnosti, kvantne mehanike, verjetnostnega računa, fizikalnih zakonov in kontroverznosti v znanosti fizike.

    Vsebina

    Življenje

    Reichenbach je bil sin prodajalca Bruna Reichenbacha in njegove žene, vzgojiteljice Selme Menzel. Imel je dva brata, novinarja in KAPD aktivista Bernharda Reichenbacha (1888 – 1975) ter muzikologa Hermanna Reichenbacha (1889 – 1958).

    V letih 1910/11 je Reichenbach študiral gradbeništvo na visoki tehniški šoli v Stuttgartu (Technische Hoch Schule Sttutgart) . Ta študij je kmalu opustil ter v Berlinu študiral matematiko, fiziko in filozofijo. Kasneje je enake predmete študiral tudi na univerzah v Göttingenu in Münchnu. Tam so bili njegovi profesorji med drugimi tudi Max Planck, Max Born, Ernst Cassirer, David Hilbert in Arnold Sommerfeld.

    V letu 1915 je Reichenbach s svojim delom Koncept verjetnosti za matematično upodobitev resničnosti (Der Begriff der wahrscheinlichkeit für die matematische Darstellung der Wirklichkeit) doktoriral na univerzi Friedrich-Alexander-Universität Erlangen-Nurnberg. V naslednjem letu se je kot vojak boril v 1. svetovni vojni. Pozimi leta 1917/18 je v Berlinu nadaljeval študij. Takrat je spoznal Alberta Einsteina. Z njegovo pomočjo je Reichenbach leta 1920 habilitiral na Visoki tehniški šoli v Sttutgartu. Med drugim je poučeval tudi zgodovino filozofije, radiotehniko, relativnostno teorijo in filozofijo zgodovine.

    Že pred vojno je bil skupaj s Karlom Augustom Wittfolgom zelo aktiven v socialističnih študentskih gibanjih. Reichenbach je med drugim napisal tudi program Socialistične študentske stranke Berlin (Sozialistiche Studentenpartei Berlin). Na Einsteinov predlog je bil Reichenbach leta 1926 imenovan za profesorja filozofije fizike na univerzi v Berlinu. Leta 1930 je skupaj z Rudolfom Carnapom ustanovil pozitivistični časopis Erkenntnis (“Spoznanje”).

    Reichenbach je bil med prvimi docenti, ki so bili odpuščeni zaradi Hitlerjeve politike. Svojo profesuro je nadaljeval na univerzi v Istanbulu v Turčiji. Leta 1938 se je preselil v ZDA in tam do svoje smrti učil na Kalifornijski univerzi (University of California, Los Angeles). Leta 1948 je postal član Ameriške akademije znanosti in umetnosti (American Academy of Arts and Sciences).

    Delo in filozofski pristop

    Reichenbach se je najprej ukvarjal predvsem z Einsteinovo relativnostno teorijo. V sredini 20. let prejšnjega stoletja je postal eden glavnih predstavnikov logičnega empirizma (tudi logični pozitivizem) v Nemčiji. Leta 1930 je skupaj z Rudolfom Carnapom prevzel vodstvo časopisa Erkenntnis, ki je poudarjal povezanost filozofije z drugimi znanostmi. Ta miselnost je Reichenbacha ločila od Dunajskega kroga, zato se je začel povezovati z Berlinskim krogom.

    V 30. letih prejšnjega stoletja se je Reichenbach ukvarjal z verjetnostno logiko. Za verjetnostni opis kvantne mehanike je Reichenbach konstruiral tako imenovano ternarno logiko s tremi stanji: resnično, neresnično in nedoločeno. Ima tri vrste negacije: izključujočo, diametralno in celostno negacijo ter tri vrste implikacije: standardno, alternativno in kvazi implikacijo.

    Reichenbach je verjel v obstoj zunanjega sveta, ki je neodvisen od našega zavedanja. V svojem delu Experience and Prediction ga razlaga in utemeljuje z verjetnostno teorijo.

    Filozofija fizike

    Reichenbachova znanstvena zanimanja so bila skoraj vedno izključno v fiziki. Kemijo je imel zgolj za dodatek svojega dela. V biologiji Reichenbach pusti odprto možnost, da življenje vsebuje fenomene, ki se jih ne da razložiti s fiziko, razočaran pa je bil nad teorijo evolucije.

    Verjel je, da Freudove psihoanalitske teorije podpirajo njegovi dokazi. V Los Angelesu je držal stike s psiho-analitskim inštitutom, kjer je občasno tudi poučeval. Kot študent se je zelo zanimal za psihologijo, vendar pa nikoli ni objavil nobene knjige o psihologiji.

    Najbolj izvirno delo Reichenhacha v temeljih fizike je objavljeno v treh knjigah, »Axiomatization of the Theory of Relativity«, »Philosophical Foundations of Quantum Mechanics« in »The Direction of Time«. Prvo delo poskuša prikazati empiristično strukturo raznih vrst in (manj podrobno) splošne teorije relativnosti iz eksperimentalno dostopnih razmerij, drugo razpravlja o ternarni valovni logiki v kvantni mehaniki, tretje pa predstavlja probleme v metafiziki in fiziki.

    Kot smo že prej omenili se je, v 30.letih prejšnjega stoletja, Reichenbach ukvarjal z verjetnostno logiko. Za verjetnostni opis kvantne mehanike je Reichenbach konstruiral tako imenovano ternarno logiko s tremi stanji: resnično, neresnično in nedoločeno. Ima tri vrste negacije: izključujočo, diametralno in celostno negacijo ter tri vrste implikacije: standardno, alternativno in kvazi implikacijo.

    Reichenbach je verjel v obstoj zunanjega sveta, ki je neodvisen od našega zavedanja. V svojem delu "Experience and Prediction" ga razlaga in utemeljuje z verjetnostno teorijo. Za to Reichenbach uporabi miselni eksperiment, imenovan tudi Reichbach’s Cube (Reichenbachova kocka). Ideja tega eksperimenta je, da živi celotno človeštvo v neprosojni kocki, zunaj nje pa letajo ptice. Sence ptic se projecirajo na notranjo stran plašča kocke. Sence so sistematsko popačene tako, da se senca enega ptiča pojavlja na več mestih. Prebivalci kocke sprva verjamejo, da so sence naključne in da jih ne povzroča nekaj resničnega zunaj kocke. Nekega dne genij, ki ga Reichenbach imenuje Kopernikus, opazi vzorec v pojavljanju teh senc. Na ta način dokaže, da je naključna podobnost med sencami manj verjetna kot obstoj zunanjega sveta, ki povzroča sence. Reichenbach prenese rezultat miselnega eksperimenta na situacijo človeštva; celo če bi prebivalci kocke naluknjali stene kocke, bi se še vedno spraševali, ali izkušnje v njihovem zavednem obstajajo ali so povzročene s strani neodvisnega zunanjega sveta. Tukaj govori teorija verjetnosti v prid zadnjemu.

    Njegova najbolj znana knjiga »The Philosophy of Space and Time«, ki je hkrati njegovo najmanj izvirno delo, združuje teorije o času in prostoru, teorije Helmholtzovega in Poincaréjevega konvencionalizma v geometriji, in opisuje Einsteinove posebne in splošne teorije relativnosti iz vidika aksiomatizacije.

    Reichenbachov argument je prilagoditev verjetnostnih funkcij Poincaréja. Opisujemo dogodke zbrane v histogramu (vsak naslednji dogodek je meritev pri naslednjem času; čas narašča na abscisi) v katerem se izmenično menjavajo ozki črni in beli stolpiči, ki so enako veliki, Reichenbach trdi, da ko narašča število neodvisnih dogodkov (se širina stolpičov se zmanjša) je razmerje med črnimi in belimi dogodki, znotraj katerega koli intervala abscise, limita 1 (se neskončno približa 1)

    Riemmanov integral Histrogram pa je objavljen tukaj

    V primeru histograma je verjetnostna porazdelitvena funkcije (pove verjetnost da bo x imel neko vrednost), ki prikazuje dva različna dogodka (pobarvani enaki veliki stolpci s črno in belo). To so v bistvu pojavna razmerja. Reichenbahova teorija pravi, da če x (v tem primeru čas) spremenimo v dva ali več razredov/intervalov (v primeru histograma beli intervali, ali črni intervali, lahko pa tudi več barv) zelo majhnih intervalov z enako širino, v natančno zaporedje in sorazmerje, bo verjetnost da se za vrednost x pojavi vrednost znotraj vsakega določenega razreda, definirane kot limita vsote pravokotnikov, ki se dotikajo krivulje. To velja za vse "lepe funkcije", oziroma natančno da je integrabilna na Riemmanove funkcije (določen tip integrala)

    Dela

    Članki

    Knjige

    Zbirke člankov

    Zbirke del

    Sklici

    1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Record #118599135 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
    2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
    3. 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive

    Viri in literatura

    Slikovno gradivo