Išči

    Himalaja

    Himalaja
    Himalayas.jpg
    Himalaja z Mount Everestom, pogled iz vesolja v smeri jugo-jugozahoda iznad Tibeta
    Najvišja točka
    VrhMount Everest (Nepal & Kitajska)
    Nadm. višina8.848 m
    Koordinate27°59′N 86°55′E / 27.983°N 86.917°E / 27.983; 86.917
    Dimenzije
    Dolžina2.400 km
    Poimenovanja
    Domače imeSagarmatha
    Geografija
    Himalayas Map Slovenian.png
    Lokacija Himalajskega gorovja.
    Države
    CelinaAzija

    Himalája je najvišje gorstvo v Aziji, ki ločuje Indijsko podcelino od Tibetanske visoke planote. V njen okvir spadajo najvišje gore sveta kot Mount Everest, K2 in Kandženzenga. Himalaja v sanskrtu pomeni 'bivališče snega' (hima - sneg, alaja - 'bivališče').

    Razteza se prek petih držav - Pakistana, Indije, Kitajske, Butana in Nepala.[1] V njej imajo povirje tri velike svetovne reke - Ind, Yarlung Tsangpo / Brahmaputra in Ganges. Njena dolžina je približno 2400 km, od Nanga Parbata na zahodu do Namče Barva na vzhodu. Himalajsko območje meji na severozahodu s področji [[Karakorum]g in Hindukuš. Na severu je veriga ločena od Tibetanske planote s 50–60 km široko tektonsko dolino, imenovano Ind-Tsangpo šiv, na jugu pa je lok Himalaje obdan z zelo nizko indo-gangeško ravnino. Razpon se giblje po širini od 350 km na zahodu (Pakistan) do 150 km na vzhodu (Arunačal Pradeš).

    Nastala je z alpidsko orogenezo, torej je eno najmlajših gorstev našega planeta. Dviga se še danes - približno 5 cm na leto, saj se indijska plošča še vedno podriva pod evrazijsko litosfersko ploščo.

    Ima velik vpliv na podnebje Azije. Preprečuje mrzlim arktičnim vetrovom, da bi ohlajali področje Indijske podceline, obenem pa predstavlja pregrado za monsune, ki pihajo proti notranjosti. Je vzrok za nastanek puščav v notranjosti Azije, denimo Gobi.[2]

    Vsebina

    Lega

    Satelitska slika himalajskega loka
    dolina Marsjngdiz Annapurno II

    Himalajsko pogorje se v širokem loku razteza iz smeri vzhod-zahod približno 3000 km daleč in se nato proti severu nadaljujejo v Tibetansko visoko planoto. Na zahodu je lok širok 320 km, na vzhodu pa 170 km. Skupna površina Himalaje je tako več kot 600.000 km². Njenih mej ni mogoče natančno določiti, saj se mnenja geografov razlikujejo o tem ali lahko kot Himalajo imenujemo tudi pogorja Karakorum, Hindukuš in Pamir, ki ležijo na skrajnem zahodu Himalaje. Prav tako je nejasna tudi meja med Himalajo in Tibetansko visoko planoto, saj sta obe gorstvi istega nastanka, vendar sta zaradi velikih političnih razlik med strogo vladavino LR Kitajske v Tibetu in vladavino v Nepalu prometno ločena. Po uradnih podatkih se Himalaja na zahodu začenja ob reki Ind, od tam se razteza proti jugu in vzhodu skozi severozahodni Pakistan, Kašmir, Tibet, Nepal, Bangladeš, Sikim in Butan in se končuje ob reki Brahmaputra tik ob Mjanmaru.

    Velika porečja, ki so si svoje struge izdolbla globoko v gorska verige, delijo Himalajo od zahoda proti vzhodu na štiri velike dele: med rekama Ind in Sutlej je Pandžabska Himalaja, med Sutlejem in Kali Gandaki Kumanska Himalaja, med rekama Kali Gandaki in Tista je Nepalska Himalaja in med Tisto in Brahmaputro Asamska Himalaja. Po višini se Himalaja od osrednjeazijskih planot postopno spušča proti jugu v indijsko ravnino. Čisto na severu je njen najvišji del, Visoka Himalaja, z vrhovi, ki segajo nad 6000 m, južno od nje je Nizka Himalaja z višinami od 2100 do 4500 m, kjer je večina velikih mest kot je Katmandu, čisto na jugu pa je regija Tarai, ki jo omejujeta hribovji Čure in Sivalik. Posamezna gorstva v teh delih imajo še svoja imena. Na skrajnem vzhodu so Asamska, Butanska in Sikimska Himalaja, zahodneje je najvišja Osrednja Himalaja, na skrajnem zahodu pa sta Pandžabska in Kašmirska Himalaja v Hindukušu ter Karakorumu, ki se nadaljuje proti severozahodu v Pamir.

    Pamir

    Glavni članek: Pamir.

    Pamir je gorstvo, ki po mnenju večine geografov ne spada več v sklop himalajskega pogorja. Med Karakorumom in Hindukušem, ki sta skrajno zahodni gorovji Himalaje in med Pamirjem, je sicer reka Ind s svojo globoko dolino izdolbla mejo vendar pa se vse pogosteje govori o Pamirju kot podaljšku Himalaje. Pamir se razprostira na ozemlju Tadžikistana, Afganistana in LR Kitajske v loku dolgem 500 km. Deli se na Pamiro-Altajsko pogorje, Centralni Pamir z najvišjim vrhom Pik Komunizma (7495 m), južneje pa sta še Jugozahodni Pamir in Vzhodni Pamir.

    Hindukuš

    Glavni članek: Hindukuš.

    Gorovje se od Pamirja vleče proti jugozahodu v loku dolgem 800 km. Razprostira se pretežno po ozemlju Afganistana, z obronki pa sega tudi v Pakistan in celo v Indijo. Delimo ga na Vzhodni Hindukuš, ki v svojem 200 km dolgem hrbtu skriva vseh 29 sedemtisočakov, na Centralni Hindukuš in zahodni Hindukuš, ki pa sta nižja.

    Karakorum

    Glavni članek: Karakorum.

    Na severozahodu se Himalaja razveji. Ena od vej je gorovje Karakorum, ki se razteza ob zgornjem toku Inda na ozemlju Kašmirja, Indije, Kitajske in Afganistana in sega v loku okoli 900 km daleč in 100 km v širino. Karakorum je visok povprečno 6100 m, z vrhom K2 pa doseže tudi višino 8611 m od katerega je višji samo še Everest. Karakorum delimo na Veliki Karakorum, ki zajema sedem gorskih skupin in se trikrat dvigne v višino nad 8000 m z gorami K2, Broad Peak in Gašerbrum I ter Gašerbrum II. Južneje se nahaja Mali Karakorum s štirimi skupinami, severneje pa Severni Karakorum s skupinama Ghujerab in Lupghar.

    Centralna Himalaja

    Glavni članek: Centralna Himalaja.

    Glavni himalajski greben spremlja nekaj vzporednih gorskih verig. Na jugu se iz doline reke Ganges dviga nad nižinsko džunglo Tarai do višine 1500 m poraslo hribovje Sivalik. Nekoliko severneje je [Nizka Himalaja|Mahabharat]], katerega vrhovi presegajo 3000 m, še bolj na severu pa sta 1000 km dolga hrbta Zanskar in Transhimalaja, ki dosežeta višino 7000 m. Osrednji in najvišji sta Nepalska in Garvalska Himalaja, ki se delita na 18 gorskih skupin, v katerih je 8 od štirinajstih osemtisočakov. Najzahodnejši je Daulagiri (8167 m), vzhodneje od njega si sledijo Anapurna (8091 m), Šiša Pangma (8027 m), Manaslu (8163 m), Čo-Oju (8210 m), Mount Everest (8848 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m).

    Sikim in Butan

    Sikimska, Butanska in Asamska Himalaja so najvzhodnejše gorske skupine. Razprostirajo se skozi Butan in Indijsko zvezno državo Sikim ter merijo v dolžino 400 km, v širino pa nekaj več kot 100 km. Povprečna višina je 2500 m, najvišji vrh pa je Kangčendzenga na meji med Nepalom in Sikimom in je s 8586 m tretji najvišji vrh na svetu.

    Nastanek

    6000 km dolgo potovanje Indijske plošče pred trčenjem z Evrazijsko ploščo okoli 40 to 50 milijonov let pred sedanjostjo[3]
    Glavni članek: Geologija Himalaje.

    Himalaja pripada alpidskim gorstvom. Tako imenujemo niz gorovij, ki se vleče od Pirenejskega in Apeninskega polotoka prek Alp, Karpatov, Dinarskega gorovja, Balkana, Turčije, Irana, Tibeta in Himalaje in še naprej proti vzhodu Azije. Alpidi so se nagubali v času alpidske gorotvornosti ali orogeneze, ki se je začela v poznem mezozoiku pred približno 80 milijoni let, višek pa je dosegla pred 20 milijoni let v terciarju. Himalajsko pogorje gradijo v glavnem metamorfne kamnine iz predkambrija, kot so gnajsi in blestniki. Vsi so močno preoblikovani in različne mineralne sestave. Gnajse gradijo glinenci, kremen in sljude, blestniki pa so iz plasti kremena in sljud. Ko se je Indija premikala proti Aziji, so njene severne predele še prekrivali v plitvem morju odloženi stari paleozojski, morda celo predkambrijski skladi, ki jih danes, sicer nekoliko preoblikovane, najdemo na najvišjih vzpetinah Himalaje kot skrilavce in marmorje.

    Pred 250 milijoni let so bili vsi kontinenti združeni v enotno celino Pangeo, ki se je pred 200 milijoni let začela cepiti na dve veliki celini, severno Lavrazijo in južno Gondvano, med njima pa se je razprostiral ocean Tetida ali Tetis. Pozneje se je Lavrazija razdelila na Severno Ameriko, Grenlandijo in Evrazijo, Gondvana pa na Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Antarktiko ter več manjših kontinentov med katerimi je tudi podcelina Indija. Pred 120 milijoni let je bila Indija še mnogo bliže Afriki kot tedanji Aziji. Vendar pa se je proti njej premikala in se z njo, pred približno 50 milijoni let združila na območju Tibeta. Pri tem je prišlo do gorotvornosti ali orogeneze in nastanka Himalaje, obenem pa je umaknilo morje Tetis. Indijska plošča z debelo litosfersko skorjo je deloma potonila v astenosfero in tako ustvarila visoko planoto Tibet. Pojavu pravimo podrivanje, vendar pa je prišlo pri nastanku Himalaje tudi do narivanja, saj plošča ni potonila v celoti in se je nato del, ki ni potonil začel narivati na nasproti ležeče obale Azije. Pri tem je začela rasti Himalaja, ki so jo nato preoblikovale številne reke in ledeniki. Himalaja je razmeroma mlado gorovje katerega gorotvornost še traja. V geološki prihodnosti se bo s Himalajo najverjetneje zgodilo podobno kot z današnjimi evropskimi sredogorji iz mlajšega paleozoika ali Kaledonidi Norveške iz starejšega paleozoika, katerih gorotvorni procesi so že zdavnaj končani, erozija pa je pustila le ostanke teh nekdaj visokih gorstev.

    Podnebje

    Himalaja je po svoji velikosti in višini zelo razsežna zato, ima nekaj zelo različnih podnebnih območij. Obenem je s svojo neprehodnostjo tudi klimatska pregrada med suho severno Azijo in vlažno monsunsko Indijo, zato so severna in zahodna področja pod vplivom suhega zmerno toplega podnebja, južna in vzhodna področja pa pod vplivom monsunov. Poleg teh dveh prevladujočih tipov podnebja pa zasledimo v višjih predelih Himalaje tudi hladno gorsko podnebje.

    Monsunsko podnebje

    Monsun ima velikanski vpliv na življenje milijonov ljudi povsod po Indijski podcelini. Beseda monsun je prevzeta iz arabščine in pomeni 'letni čas', čeprav v resnici označuje dva vetrova, ki sta značilna za glavna letna časa; poletni in zimski monsun. Poletni monsun vlada med aprilom in oktobrom. Spomladi sonce zmeraj bolj ogreva zemljo in kopno se segreva hitreje kot morje. Ker je hladnejši zrak gostejši in težji od toplejšega se nad hladnimi območji, torej nad morjem pojavi območje visokega zračnega pritiska, nad kopnim pa nizkega zračnega pritiska. Ker se zrak vedno preliva z območja visokega tlaka na območje nizkega, pihajo vetrovi z morja na kopno in tako nasičeni z vlago prinašajo obilne padavine. Vetrovi navadno pihajo čez Indijski ocean in se ob jugu Indije razdelijo na dve veji; ena povzroča močno deževje v zahodnem primorju, druga pa se usmeri preko Bengalskega zaliva proti osrednji in vzhodni Himalaji, kjer se ustavi in prinese severu Indijske ravnine prepotrebno osvežitev, saj je to področje med najbolj naseljenimi na svetu. Zimski monsun deluje ravno nasprotno poletnemu. Ker zimski vetrovi pihajo iz suhih področij Himalaje, prinašajo veliko manj vlage in tako se od oktobra do aprila suh in hladen zrak zliva s kopnega proti Indijskemu oceanu ter pri tem prinaša v pokrajine Indijske podceline sušno obdobje.

    Monsunsko podnebje najbolj vpliva na osrednjo in vzhodno Himalajo, kjer poletni monsun prinaša izredno vlažno vreme. Najvišja letna količina padavin je 2500 mm v Sikimu, na ravnini Tarai v južnem Nepalu pa je zaradi bolj celinske lege količina že 1250 mm. Veliko manj padavin je v zahodni in severozahodni Himalaji, kamor monsun zaradi visokih gorskih pregrad ne more prodreti, zato je tam količina padavin le 250 mm. Vetrovi močno vplivajo tudi na temperaturo ozračja, saj se zaradi vlažnih poletnih vetrov temperature močno dvignejo in s tem povzročijo hitro taljenje snega in ledu v višjih predelih, s tem pa je povezan višji pretok rek. V nižinah centralne Himalaje se povprečne temperature pozimi spustijo do -5 °C, v višjem svetu pa do -30 °C. Nekoliko drugače je na zahodu, kjer je zaradi nedostopnost monsunov, skozi celo leto hladneje in veliko bolj suho.

    Gorsko podnebje

    Himalaja se v velikem delu svojega površja dviga nad višino 3000 m, kjer monsunsko in suho podnebje nimata več tako velikega vpliva. Na tej višini se zaradi značilnih temperatur in rastja, prične hladno gorsko podnebje, ki se širi od gorskih travnikov pa do večnega snega na višinah več kot 8000 m. V centralni in vzhodni Himalaji, ki sta še pod monsunskim vplivom so na višinah od 1500 do 3000 m povprečne letne temperature okrog 15 °C in rastejo obširni gozdovi zimzelenega rododendrona, nekoliko višje, do višine 3500 m se temperature že spustijo pod ničlo in rastejo iglasti gozdovi. Na višini od 3500 do 4800 m se povprečne letne temperature gibljejo okrog -15 °C in prevladuje zimzeleno visokogorsko rastje. Nad to mejo se že pričenja skalovje gnajsov in skrilavcev ter večni sneg in led, ki se v obliki ledenikov spustita do višine 3000 m. Najnižje temperature na teh višinah se spustijo tudi do -50 °C. Zahodneje, kjer monsuni ne vplivajo več na gorsko podnebje, se višinski pasovi vrstijo podobno, vendar se v nižjem svetu pojavljajo višje temperature in manj rastja, saj se gorsko podnebje kaže v veliko bolj suhi obliki. Zaradi vplivov suhega in toplega podnebja je tudi veliko manj snega in ledenikov, vendar pa sta Zahodna Himalaja in Karakorum prepredena z mnogimi ledeniškimi dolinami, ki so ostanek pleistocenske poledenitve, ko se je led zajedal globoko v Kitajsko gričevje na vzhodu.

    Vrhovi

    Vidnejši vrhovi
    Ime vrha Drugo ime in pomeni Nadm. višina (m) Rang Prvi pristopi Opombe
    Everest Sagarmatha (Nepali), 'Čelo neba',[4]
    8848 1 1953 Njegov vrh in greben predstavljata mejo med Nepalom in Tibetom.
    K2 Chogo Gangri, Qogir Feng, Mount Godwin Austen, Dapsang 8611 2 1954 Na meji med Xinjiang, PRC in Gilgit–Baltistan Pakistan. Najvišji vrh Karakorumskega masiva.
    Kangčendzenga Kangchen Dzö-nga, 'Pet snežnih zakladov' 8.586 3 1955 Na meji med Nepalom in indijsko zvezno državo Sikim.
    Lhotse 'Južni vrh' 8516 4 1956 Na meji med Kitajsko in Nepalom. Je del masiva Everesta.
    Makalu 'Veliki črni' 8462 5 1955 Na vzhodu Nepala, med Everestom in Kangčendzengo
    Čo Oju Qowowuyag, 'Turkizna boginja' 8201 6 1954 Na meji med Tibetom in Nepalom, zahodno od Everesta.
    Dhaulagiri 'Bela gora' 8167 7 1960 Osrednji Nepal, zahodno od reke Kali Gandaki.
    Manaslu Kutang, 'Gora duha' 8156 8 1956 Osrednji Nepal, zahodno od Pokhare.
    Nanga Parbat Diamir, 'Gola gora' 8126 9 1953 Na meji med Pakistanom in Indijo.
    masiv Anapurna 'Boginja žetve' 8091 10 1950 Osrednji Nepal, severno od Pokare.
    Gašerbrum I 'Lepa gora' 8080 11 1958 Pakistanski Karakorum
    Broad Peak Faichan Kangri 8047 12 1957 Pakistanski Karakorum
    Gašerbrum II 'Lepa gora' 8035 13 1956 Pakistanski Karakorum
    Šiša Pangma Šišapangma (Xixiabangma, 'Greben nad travnatimi ravnicami', Gosainthan, 'Božje bivališče') 8013 14 1964 Tibet, približno 10 km severno od nepalske meje.
    Gyachung Kang neznano 7952 15 1964 Na Nepalsko-tibetanski meji. Najvišji vrh pod 8000 metri.
    Gašerbrum IV 7925 17 1958 Pakistanski Karakorum
    Nuptse »Zahodni vrh« v Tibetanščini 7861 12 (Nepal) 1961 Nepal, Mahalangur Himal
    Mašerbrum neznano 7821 22 1960 Pakistanski Karakorum
    Nanda Devi »Boginja Nanda« 7817 23 1936 Utarakhand, Indija. Najvišji vrh, ki se v celoti nahaja znotraj Indije.
    Rakapoši »Sijoča stena« 7788 1958 Pakistanski Karakorum
    Tirič Mir »Kralj senc« 7708 1950 Pakistan blizu Čitrala. Najvišji vrh v Hindukušu
    Gangkhar Puensum Gankar Punzum, "Three Mountain Siblings" 7570 Nepreplezano Butan. Najvišji neosvojeni vrh na svetu, ki ga zaradi duhovnih razlogov ni dovoljeno plezati.
    Vrh Ismaila Somonija »Pik Stalina« 1933–1962
    »Pik Komunizma« 1962–1998
    7495 50 1933 Tadžikistan gorovje Pamir, najvišji vrh v bivši ZSSR
    Langtang Lirung »Langtang Himal« 7227 1978 Je južno od Šiša Pangme, Nepal.
    Mačapučara »Ribji rep« 6993 1957 V masivu Anapurne, Nepal. Velja za sveto goro, na kateri domujejo bogovi, zato Nepalci ne dovolijo vstopa nanjo.
    Dorje Lakpa »Langtang Himal« 6966 1992 Je severozahodno od Katmanduja, Nepal.
    Ama Dablam »Mati-Svetinja« 6848 1961 Regija Kumbu, Nepal.
    Kailaš (sanskrt: Kailāsa Parvata, tibetansko Kang Rinpoche (Precious Snow Peak), Mandarin kitajščina Gāngrénbōqí fēng 6638 Nepreplezano V zahodnem delu Tibeta. Sveta gora več religijam.

    Vidnejši tuji alpinisti

    Slovenski alpinisti v Himalaji

    Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina uspehov in tragedij. Eden izmed vidnejših dosežkov slovenskih alpinistov v Himalaji je bil korak naprej v razvoju in spremembe načina plezanja v Himalaji, ko se je uveljavil alpski slog - tj. na čim bolj preprost način z minimalno količino opreme in čim hitreje splezati na vrh in se vrniti.

    Znanih je 22 slovenskih žrtev v Himalaji.[20]

    Vodovje in ledeniki

    Sotočje reke Ind in Zanskar v Himalaji
    Himalaja pri Yumesongdongu v Sikimu, v dolini reke Jumthang

    Večni led ali ledeniki so po vsej Himalaji. Najdemo jih na višinah od 3000 do 6000 m, navadno pa so dolgi okrog 40 km, kar je desetkrat več kot so v povprečju dolgi ledeniki v Alpah. V ledeni dobi oz. pleistocenu je bila zaradi nižjih temperatur poledenitev veliko večja in posledica tega so številne reke in ledeniška jezera. Himalajski ledeniki so vzrok številnim azijskim rekam med katera sodijo tudi največje reke kot so Ind na zahodu, Sutlej in Kali Gandaki v osrednji Himalaji ter Brahmaputra na vzhodu. Tukaj pa izvira tudi sveta reka Ganges, ki se nato kot večina ostalih izlije, preko severne Indijske ravnine, v Benegalski zaliv. Posledica poledenitve so tudi ledeniška jezera, ki jih najdemo v pasu do višine 5000 m in navadno niso velika.

    Glej tudi

    Sklici

    1. Bishop, Barry. "Himalayas (mountains, Asia)". Encyclopaedia Britannica. Pridobljeno dne 1 October 2012.
    2. Devitt, Terry (3 May 2001). "Climate shift linked to rise of Himalayas, Tibetan Plateau". University of Wisconsin–Madison News. Pridobljeno dne 1 November 2011.
    3. "The Himalayas: Two continents collide". USGS. 5 May 1999. Pridobljeno dne 3 January 2015.
    4. Unsworth, Walt (2000). Everest – The Mountaineering History (3 izd.). Bâton Wicks. str. 584. ISBN 978-1-898573-40-1.
    5. G.Š. (17.12.2012). "Maurice Herzog: Slovo alpinistične legende". :polet. Pridobljeno dne 17.8.2014.
    6. Viki Grošelj (17. novembra 2007). "Hermann Buhl, svetovna himalajska legenda". Delo, Sobotna priloga. str. 31-33. Pridobljeno dne 17.8.2014.
    7. Čokl, Jure (18.5.2014). "Jerzy Jurek Kukuczka". MMC RTV SLO, Radio prvi - Sledi časa. Pridobljeno dne 18.8.2014.
    8. Z.R. (29.4.2011). "Legendarni švicarski alpinist Loretan je umrl v gorah". Delo.si. Pridobljeno dne 18.8.2014.
    9. Jakofčič, Tomaž (20.5.2005). "Tragičnih 14 x 8000". gore-ljudje.net. Pridobljeno dne 18.8.2014.
    10. Mihelič, Zdenka (11.5.2011). "Apa Sherpa rekordno 21. na vrhu Everesta". Planinska zveza Slovenije. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    11. Grošelj, Viki (23.9.2013). "Makalu". Viva, revija za zdravo življenje. Pridobljeno dne 10.8.2014.
    12. Rogelj, Monika (8.10.2012). "Gašerbrum 8068 m, 1977: jugozahodni greben". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    13. Rogelj, Monika (8.10.2012). "Everest 8848 m, 1979: zahodni greben". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    14. Rogelj, Monika (8.10.2012). "Lhotse 8516 m, 1981: južna stena". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    15. Rogelj, Monika (5.6.2013). "Razstava Mogočne stene – Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    16. Škarja, Tone (7.6.2013). "Tone Škarja: Mogočne stene - Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji". Planinska zveza Slovenije. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    17. Justin, Jelena (8.10.2012). "Daulagiri 8167 m, 1999: prvenstvena smer v južni steni". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    18. Justin, Jelena (8.10.2012). "Trango Towers 6251 m, 2006: prvi vzpon ženske naveze". Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    19. U.Z. (28.8.2011). "Med plezanjem preživeli padec 150 metrov v globino". 24ur.com. Pridobljeno dne 19.8.2014.
    20. Hanc, Marjana (7.6.2013). "Zakaj je Himalaja (tudi) za Slovence tako privlačna?". Delo.si. Pridobljeno dne 19.8.2014.

    Zunanje povezave