Išči

    Holokavst

    Holokavst
    Del druge svetovne vojne
    Mass Grave at Bergen-Belsen concentration camp - Fritz Klein - IWM BU4260.jpg
    Množični grob umrlih v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen
    OpisGenocid evropskih Judov
    LokacijaEvropa
    Datum1941–1945[1]
    Tip napadagenocid, etnično čiščenje
    SmrtiPribližno 6 milijonov Judov
    StorilciZastava Tretjega rajha Tretji rajh in njegovi zavezniki
    Motivantisemitizem
    ProcesiNürnberški procesi, sojenje Adolfu Eichmannu in drugo

    Holokávst (izvorno grško ὁλόκαυστος [holókaustos]: hólos, »celota« in kaustós, »zažgan«),[a] hebrejsko tudi šoa (השואה, HaShoah, dobesedno »katastrofa«),[b] je sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je v letu 1941 in je trajal vse do konca vojne leta 1945.

    Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev (nemško Endlösung). Med zgodovinarji in spominskimi organizacijami uveljavljena ocena števila judovskih žrtev je šest milijonov,[1][3][4][5][6] čeprav točnega popisa ni možno izdelati.[c] Med civilnimi žrtvami dobe holokavsta so bili tudi pripadniki skupin, ki so bile po mnenju nacistov manjvredne (Slovani, Romi in invalidi) ali so imele nezaželene nazore (Jehovove priče, komunisti, homoseksualci).[9] A iztrebitve teh skupin se niso lotevali tako metodično (posebej Slovanov, med katerimi so imeli privilegiran status narodi, kot so Bolgari, Hrvati in nekateri Ukrajinci), zato jih mnogi ne obravnavajo kot žrtve holokavsta v ožjem pomenu besede,[10] medtem ko so imeli Judje v nacistični ideologiji poseben status »protirase« (Gegenrasse): metafizično nasprotje arijske rase, ki niti niso ljudje.[11] Drugi zaradi sistematičnosti pod pojem »holokavst« uvrščajo tudi medvojni genocid Romov in invalidov.[12]

    Jude so sistematično stradali ter posegali k prisilnemu delu na vse možne načine nato pa so jih zaplinili ter sežgali. Mučenje in pobijanje zapornikov se je izvajalo v koncentracijskih ter uničevalnih taboriščih, posejanih po vsej Evropi. Pogosto so za izvajanje množičnih usmrtitev uporabljali strupene pline. Sintetični pesticid, ki so ga uporabljali za zaplinjanje ljudi je bil pogosto Zyklon B. To je umetni pesticid, ki je vseboval strupen plin vodikov cianid, ki deluje kot krvni strup. Največje koncentracijsko taborišče je bilo Auschwitz v katerem je umrlo 1,1 miljona ljudi, od tega 10.000 Slovencev.

    Organizacija združenih narodov je razglasila 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.[13]

    Vsebina

    Ozadje

    Izvor

    Evropski Judje so bili preganjani že od srednjega veka na podlagi razlage krščanske teologije, po kateri so imeli Jude za odgovorne za Jezusovo smrt. Tudi po reformaciji so oblasti v katoliških in luteranskih deželah nadaljevale s to prakso, Jude so med drugim obtoževali, da pobijajo krščanske otroke in uporabljajo njihovo kri v ritualih, zato so bili pogosti pogromi in izgoni celih skupnosti.[14] V drugi polovici 18. stoletja je po Nemškem cesarstvu in Avstroogrski nastalo t. i. ljudsko gibanje (Völkische Bewegung), ki je prevzelo psevdoznanstven rasizem teoretikov, kot sta Houston Stewart Chamberlain in Paul de Lagarde, in pričelo obravnavati Jude kot raso v boju za svetovno nadvlado z arijsko raso. Nacionalsocialistična nemška delavska stranka je bila eden od odrastkov tega gibanja.[15]

    Po porazu Nemškega cesarstva v prvi svetovni vojni se je med ponižanimi Nemci razširila legenda o nožu v hrbet, po kateri je bil poraz posledica delovanja domačih izdajalcev, v glavnem Judov in komunistov. Protijudovsko razpoloženje je po oktobrski revoluciji dodatno podžgal vtis nesorazmerno velike zastopanosti Judov v revolucionarnih komunističnih vladah po Evropi, ki so ga ustvarjali mediji in ustvarili stereotip »judovskega boljševizma«.[16] Med prvimi antisemitskimi ideologi v NSDAP sta bila Dietrich Eckart in Alfred Rosenberg, ki sta promovirala teorijo o judovski zaroti in razlago, da so Judje gonilna sila komunizma.[17] Že od zgodnjih 1920. let je bil izrazit antisemitizem tudi eden osrednjih Hitlerjevih nazorov; predstavljal se je za borca proti »judovskemu marksizmu« in primerjal Jude s patogenimi mikrobi, s katerimi da je treba opraviti na enak način.[18]

    Začetek represije

    Pripadniki SA pred judovsko veleblagovnico pozivajo k bojkotu (1. april 1933, Berlin). Na vseh panojih piše: »Nemci! Branite se! Ne kupujte od Judov.«[19]

    Ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast v Nemčiji in je Adolf Hitler postal kancler, je vlada razdelila državljane na dve skupini: na ljudi, ki pripadajo skupnosti (Volksgenossen ali »narodne tovariše«), in tiste, ki ne (Gemeinschaftsfremde ali »tujce v skupnosti«). Slednje so delili na tri skupine:

    Zadnji dve skupini so predvideli za »prevzgojo« v taboriščih in ponovno integracijo v ljudsko skupnost, rasni sovražniki pa ne bi nikoli mogli pripadati skupnosti. Namesto tega jih je bilo treba odstraniti.[20]

    Že pred prelomnimi volitvami v Reichstag leta 1933 so nacisti okrepili nasilno kampanjo proti svojim nasprotnikom, takoj po njej pa pričeli ustanavljati taborišča za njihovo izvensodno obravnavo.[21] Eno od prvih je bilo pri kraju Dachau, odprto 22. marca 1933.[22] Sprva so vanj zapirali zlasti komuniste in socialdemokrate.[23] Drugi zapori iz tega obdobja so bili do leta 1934 preurejeni v namenska taborišča izven mest, pod upravo SS. Grožnja taborišča je služila tudi za utišanje nezadovoljstva Nemcev, ki niso podpirali režima.[24]

    Tekom 1930. let so bile pravne, ekonomske in socialne pravice Judov vse bolj omejene.[25] 7. aprila 1933 je zakon onemogočil Judom in ostalim ne-Arijcem opravljati javno službo.[26] Odvzete so jim bile pravniške licence, prepovedano jim je bilo uredniško delo ali lastništvo časopisov ter lastništvo kmetij.[27] S kvotami so omejili šolanje mladostnikom.[26] Judovska podjetja so zapirali ali jih podvrgli »arianizaciji« – prisilni prodaji nemškim lastnikom; od približno 50.000 nemških podjetij, ki so bila leta 1933 v lasti Judov, jih je lastništvo do konca desetletja obdržalo kakšnih 7000. Dela judovskih avtorjev niso smela biti tiskana oz. prikazovana.[28] Tudi judovske zdravnike so odpuščali oz. silili k odstopu.[29]

    15. septembra 1935 sta bila sprejeta t. i. Nürnberška zakona. Po prvem so bili lahko državljani le ljudje »nemške ali sorodne krvi«, drugi pa je kriminaliziral poroke in spolne odnose med Judi in državljani.[30][31] Podobno zakonodajo so do leta 1941 sprejele tudi nemške zaveznice: Italija, Madžarska, Romunija, Slovaška, Vichyjska Francija in Hrvaška banovina.[31] Kmalu po priključitvi Avstrije 12. marca 1938 so tudi avstrijski nacisti začeli vandalizirati tamkajšnje trgovine judovskih lastnikov, posameznike pa so javno poniževali (morali so denimo ribati ulice). Sčasoma so bile v Avstriji sprejete vse omejitve, ki so že veljale v Nemčiji.[32]

    Kristalna noč

    Glavni članek: Kristalna noč.
    Goreča sinagoga v Wiesbadnu v kristalni noči

    9. novembra 1938 je vlada uporabila umor nemškega diplomata Ernsta vom Ratha kot povod za obsežen pogrom proti Judom. Uradno stališče oblasti je bilo, da je bil dogodek spontan izraz ljudske volje, vendar sta ga ukazala in načrtovala Hitler ter Goebbels (čeprav brez jasnega cilja), sodelovali pa so tudi pripadniki SS in SA.[33][34] V noči na 10. november je prišlo do vsesplošnega razbijanja, plenjenja in požiganja. Skupine Judov so prisilili gledati, kako gorijo njihove sinagoge, bilo je tudi vsaj 90 ubitih. Skupno je bilo poškodovanih ali uničenih približno 7500 trgovin in 1000 sinagog.[33]

    V tistem tednu so 30.000 Judov prepeljali v koncentracijska taborišča.[35] Večino so po nekaj tednih izpustili, 2000 pa jih je ostalo zaprtih še do začetka naslednjega leta.[36] Judovski skupnosti je vlada naprtila kolektivno odgovornost za nastalo škodo. Plačati so morali več kot milijardo reichsmark »davka pokore«, država pa je zasegla tudi izplačila zavarovalnic za škodo na njihovi lastnini.[37] Kristalna noč je pomenila konec vsakršne javne dejavnosti Judov, zato so si ti odtlej še bolj prizadevali zapustiti državo.[38]

    Izseljevanje Judov

    Zaradi represije so Judje začeli množično zapuščati državo in iskati varnejše okolje drugje. Do konca leta 1934 jih je Nemčijo zapustilo 50.000,[39] do konca 1938 pa je odšla že polovica prvotne populacije.[40] Med njimi so bili znameniti umetniki in znanstveniki, kot so dirigent Bruno Walter ter fizika Albert Einstein in Gustav Hertz.[41][42]

    Tudi nemška vlada je v tem obdobju razmišljala o množični izselitvi Judov iz Evrope,[43] saj niti način, niti cilj reševanja »judovskega vprašanja« takrat še nista bila določena. Do začetka vojne je bil sklenjen le dogovor s Sionistično federacijo Nemčije, po katerem je 53.000 nemških Judov med leti 1933 in 1939 emigriralo v britansko Palestino. S seboj jim je bilo dovoljeno odnesti 100 milijonov RM sredstev v nemških proizvodih.[44]

    »Dokončna rešitev« (1941–1945)

    Glavni članek: Dokončna rešitev.
    Hitler med govorom o vojni na Pacifiku pred Reichstagom, 11. december 1941

    Hitler je že v začetku leta 1939 med govorom v Reichstagu izjavil, da bodo odgovornost za morebitno vojno nosili judovski financerji po Evropi in drugod, na kar se bo Nemčija odzvala s povračilnim ukrepom – uničenjem evropskih Judov.[45] Odločitev o tem ukrepu je naznanil, ko so se po japonskem napadu na Pearl Harbor v vojno vključile Združene države Amerike, na sestanku s svojim neposredno podrejenim (Reichsleiter) v NSDAP in voditelji regionalnih podružnic stranke (Gauleiter).[46][47] Izrecnega ukaza ni izdal, a jim je dal jasno vedeti, da je bila njegova grožnja leta 1939 dobesedna in da lahko izdajajo ustrezne ukaze.[48] Poveljnik SS Heinrich Himmler si je sestanek s Hitlerjem 18. decembra 1941 zabeležil kot »Juden frage | als Partisanen auszurotten« (»Judovsko vprašanje | uničiti kot partizane«).[49]

    SS-Obergruppenführer Reinhard Heydrich je 20. januarja 1942 sklical t.i. konferenco v Wanseeju, na kateri je 15 udeležencev iz partijskega vodstva razpravljalo o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja«. Heydrichov namen je bil razdeliti informacije in odgovornost, skoordinirati linije poveljevanja ter poskrbeti, da bo on imel glavno avtoriteto.[50] Zapisnik, označen kot stroga tajnost, je vseboval podatke o številu Judov v posameznih državah, sklepi pa so bili po Heydrichovem ukazu napisani z obilno uporabo evfemizmov.[51]

    Uničevalna taborišča

    Glavni članek: Uničevalno taborišče.
    Vhodni objekt uničevalnega taborišča Auschwitz II, skozi katerega so pripeljali vlaki z interniranci
    Interniranke Auschwitza II vodijo proti plinskim celicam; avgust 1944

    Nemci so konec leta 1941 na okupiranem ozemlju Poljske pričeli graditi dodatna taborišča in širiti obstoječa koncentracijska ter delovna taborišča. Za razliko od slednjih so bila uničevalna taborišča specializirana za učinkovito pobijanje, v ta namen so vanje namestili plinske celice. Šlo je za nadgradnjo sistema ubijanja, ki so ga prej preizkusili v programu Aktion T4 za odstranitev invalidov in duševnih bolnikov.[52]

    Taborišče Lokacija Število
    žrtev
    Metoda Začetek
    zaplinjanja
    Vir
    Auschwitz II Brzezinka 1.082.000
    (skupno število žrtev v vseh
    podružnicah Auschwitza;
    od tega 960.000 Judov)
    plinske celice[d] ok. 20. marca 1942[e] [55][56][57]
    Bełżec Bełżec 600.000 plinske celice 17. marec 1942 [58][59]
    Chełmno Chełmno nad Nerem 320.000 plinski tovornjaki 8. december 1941 [60][61]
    Majdanek Lublin 78.000 plinske celice oktober 1942 [62][63]
    Sobibór Sobibór 250.000 plinske celice maj 1942 [64][65]
    Treblinka Treblinka 870.000 plinske celice 23. julij 1942 [66][67]
    Skupno 3.218.000

    Med drugimi taborišči, ki jih včasih imenujejo uničevalna, so Mali Trostinec blizu Minska v okupirani Sovjetski zvezi (tam naj bi umrlo 65.000 internirancev, večina je bila ustreljenih, nekateri pa tudi zaplinjeni v tovornjakih),[68] Mauthausen v Avstriji,[69] Stutthof pri poljskem Gdansku[70] in Sachsenhausen ter Ravensbrück v Nemčiji. Vsa taborišča v Avstriji, Nemčiji in na Poljskem so imela plinske celice za ubijanje internirancev, ki so bili označeni kot nezmožni za delo.[71]

    Holokavst na Slovenskem

    Spomenik holokavstu stoji pred mariborsko sinagogo na Židovski ulici

    Judovska skupnost v Sloveniji je bila ob izbruhu druge svetovne vojne maloštevilna, skoncentrirana predvsem v Prekmurju, saj so Jude konec 15. stoletja po ediktu svetorimskega cesarja Maksimilijana I. izgnali s Štajerske in Koroške. Geti se zato v slovenskih mestih niso izoblikovali. V Prekmurje so se znova začeli priseljevati v 18. stoletju z Madžarske.[2]

    Madžarska okupacijska oblast je protijudovske zakone začela sprejemati konec leta 1943. Od spomladi 1944 so morali Judje v javnosti nositi rumene Davidove zvezde, aprila pa je sledil prvi val deportacij okoli 330 Judov z območja Lendave, Beltincev in Murske Sobote, ki so jih poslali v Auschwitz. Sprva so se deportaciji izognili tisti s »posebnimi zaslugami za madžarski narod«, v kasnejših fazah pa ta status ni obvaroval niti njih.[2] Večino posameznikov iz osrednjih slovenskih dežel je že pred tem deportirala italijanska okupacijska oblast, aktiven pregon pa se je nadaljeval tudi pod Nemci. Ideologija Slovenskega domobranstva je v znatni meri slonela na antisemitizmu, s katerim so idejni vodje na čelu z Leonom Rupnikom upravičevali kolaboracijo, podobno stališče pa so izražali tudi Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji in katoliški časniki tega obdobja. Domobranska policija je tako leta 1944 aretirala in nemški okupacijski oblasti predala še zadnje Jude v Ljubljani.[72] Od deportirancev iz Prekmurja jih je internacijo in »pohode smrti« preživelo 65 ali dobrih 15 odstotkov. Večina preživelih so bile ženske in večina teh se je kmalu po drugi svetovni vojni izselila iz Slovenije.[2]

    Izraelska spominska organizacija Jad Vašem je do začetka leta 2019 podelila naziv »pravični med narodi« 15 Slovencem, ki so med vojno pomagali preganjanim Judom.[73]

    Opombe

    1. V grški in rimski mitologiji holokavst pomeni vrsto žgalne daritve. Pri njej se darovana žival popolnoma sežge.
    2. Judje raje uporabljajo ta biblični izraz, saj beseda holokavst namiguje na poganstvo.[2]
    3. Po oceni naj bi umrli dve tretjini od 9,7 milijona evropskih Judov pred vojno. Negotovost je posledica pomanjkanja zanesljive ocene števila Judov v Evropi leta 1939, spreminjanja državnih meja (zaradi česar se je včasih težko izogniti dvojnemu štetju) in dejstva, da so nacisti pred porazom uničili mnogo arhivov z uradnimi podatki. Odprto je tudi vprašanje, kam šteti žrtve povojnega dogajanja.[7] Izraelska spominska organizacija Jad Vašem je zbrala dokumente s približno 4,2 milijona imeni.[8]
    4. V Auschwitzu I je bil krematorij I, ki je prenehal obratovati julija 1943.[53] V Auschwitzu II so bili krematoriji II–V.[54]
    5. Zaplinjanje v Auschwitzu I se je začelo avgusta 1941, žrtve so bili v glavnem poljski in sovjetski vojni ujetniki, ne Judje.

    Sklici in opombe

    1. 1,0 1,1 Landau 2016, str. 3.
    2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Luthar, Oto; Pogačar, Martin (2012). Dežela senc : Spomin na izgon in izginotje judovske skupnosti v Prekmurju (PDF). Založba ZRC, ZRC SAZU.
    3. Fischel 1998, str. 87.
    4. Bauer & Rozett 1990, str. 1799.
    5. "Introduction to the Holocaust". Holocaust Encyclopedia. United States Holocaust Memorial Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-10-01. Pridobljeno dne 2020-01-04.
    6. "What was the Holocaust?". Yad Vashem. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2019-03-02.
    7. Michman 2012, str. 197.
    8. "FAQ: How many Jews were murdered in the Holocaust?". Yad Vashem. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 January 2016.
    9. Bergen 2016, str. viii.
    10. Hayes 2015, str. xiii–xiv.
    11. Stone 2010, str. 2–3.
    12. Niewyk & Nicosia 2000, str. 52.
    13. "The Holocaust and the United Nations Outreach Programme". Organizacija združenih narodov. 2005-11-01. Pridobljeno dne 2020-01-02.
    14. Jones 2006, str. 148; Bergen 2016, str. 14–17.
    15. Fischer 2002, str. 47–49.
    16. "Antisemitism in History: World War I". Holocaust Encyclopedia. United States Holocaust Memorial Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9 September 2015. Pridobljeno dne 2015-09-01.
    17. Yahil 1990, str. 41–43.
    18. Bergen 2016, str. 56.
    19. "Boycotts". Educational Resources. Center for Holocaust and Genocide Studies, Univerza Minnesote. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-06-11.
    20. Noakes & Pridham 1983, str. 499.
    21. Wachsmann 2015, str. 28–38.
    22. Marcuse 2001, str. 21.
    23. Longerich 2012, str. 155.
    24. Wachsmann 2015, str. 5, 84–86.
    25. Friedländer 1997, str. 32–37.
    26. 26,0 26,1 Burleigh & Wippermann 2003, str. 78.
    27. Friedländer 1997, str. 32–33.
    28. Evans 2005, str. 158–159, 169.
    29. Hanauske-Abel, Hartmut M. (1996-12-07). "Not a slippery slope or sudden subversion: German medicine and National Socialism in 1933". British Medical Journal. Vol. 313 no. 7070. str. 1453–1463. doi:10.1136/bmj.313.7070.1453. JSTOR 29733730. PMC 2352969. PMID 8973235.
    30. Arad, Gutman & Margaliot 2014, str. 78.
    31. 31,0 31,1 "Nuremberg Race Laws". United States Holocaust Memorial Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2019-05-10. Pridobljeno dne 2020-01-03.
    32. Cesarani 2016, str. 147–155.
    33. 33,0 33,1 Cesarani 2016, str. 183–187.
    34. Evans 2005, str. 581–585.
    35. Evans 2005, str. 591.
    36. Cesarani 2016, str. 200.
    37. Evans 2005, str. 595–596.
    38. Ben-Rafael, Glöckner & Sternberg 2011, str. 25–26.
    39. Fischel 1998, str. 20.
    40. Gilbert 2001, str. 285.
    41. Friedländer 1997, str. 1, 12.
    42. Friedländer 1997, str. 12.
    43. Friedländer 1997, str. 224–225.
    44. Nicosia 2008, str. 88–89.
    45. Burleigh & Wippermann 2003, str. 99.
    46. Browning 2004, str. 407.
    47. Gerlach 2016, str. 80.
    48. Browning 2004, str. 408.
    49. Browning 2004, str. 410.
    50. Gerlach 2016, str. 84–85.
    51. Longerich 2010, str. 306.
    52. "Killing Centers: An Overview". Holocaust Encyclopedia. United States Holocaust Memorial Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-09-14. Pridobljeno dne 2020-01-04.
    53. Piper 2000, str. 133.
    54. Piper 2000, str. 144, 155–156.
    55. Czech 2000, str. 143; glej tudi Piper 2000, str. 134, op. 422
    56. Piper 2000, str. 226–227, 230–231.
    57. "Auschwitz-Birkenau Extermination Camp". About the Holocaust. Jad Vašem. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-10-05. Pridobljeno dne 2017-10-02.
    58. Gerlach 2016, str. 74.
    59. "Belzec" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2014-10-06. Pridobljeno dne 2017-05-29.
    60. Wachsmann 2015, str. 301; Gerlach 2016, str. 74.
    61. "Chelmno" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2017-02-01.
    62. Wachsmann 2015, str. 330, 637.
    63. "Majdanek" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 27 November 2007.
    64. Gerlach 2016, str. 93–94.
    65. "Sobibor" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 2014-01-23.
    66. Gerlach 2016, str. 94; glej tudi Cesarani 2016, str. 504.
    67. "Treblinka" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Pridobljeno dne 2017-05-29.
    68. "Maly Trostinets" (PDF). Holocaust Resource Center. Jad Vašem. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2013-06-03. Pridobljeno dne 2017-05-29.; Lehnstaedt 2016, str. 30.
    69. Fischel 2010, str. 57–58.
    70. Fischel 1998, str. 81.
    71. "Gassing operations". Holocaust Encyclopedia. United States Holocaust Memorial Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2015-02-08.
    72. Šumi, Irena (2015). "Slovenski antisemitizem, živ pokopan v ideologiji slovenske narodne sprave" (PDF). Časopis za kritiko znanosti. Vol. 43 no. 260. str. 69–84.
    73. "Slovenia". Righteous Among the Nations Honored by Yad Vashem by 1 January 2019 (Jad Vašem). https://www.yadvashem.org/yv/pdf-drupal/slovenia.pdf. Pridobljeno 2020-01-02. 

    Viri

    Glej tudi