Išči

    Janez Stanovnik

    Janez Stanovnik
    Portret
    4. Predsednik Predsedstva SR Slovenije
    Na položaju
    1988–1990
    PredhodnikFrance Popit
    NaslednikMilan Kučan
    Osebni podatki
    Rojstvo4. avgust 1922({{padleft:1922|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1]
    Ljubljana[2]
    Smrt31. januar 2020({{padleft:2020|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:31|2|0}}) (97 let)
    Politična strankaZveza komunistov Slovenije
    Poklicekonomist, politični komisar, politik, partizan

    Janez Stanovnik, slovenski politik, pravnik, ekonomist in partizan, * 4. avgust 1922, Ljubljana, † 31. januar 2020[3].

    V letih od 1984 do 1988 je bil član predsedstva Socialistične republike Slovenije, od 1988 do 1990 pa predsednik predsedstva SR Slovenije. Od leta 2003 do 2013, ko je odstopil iz zdravstvenih razlogov, je bil predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.[4] Odtlej je bil njen častni predsednik.

    Bil je nosilec Partizanske spomenice 1941 in več državnih odlikovanj ter častni meščan Ljubljane.

    Vsebina

    Življenjepis

    Starši, otroštvo in zgodnja mladost

    Rojen je bil kot drugi od sedmih otrok v družini očeta pravnika in politika Ivana Stanovnika in mame Ane. Ana Stanovnik je bila nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča. Oče je kot predstavnik delavskega krila Slovenske ljudske stranke v 20-tih letih 20. stoletja bil ljubljanski podžupan. Oče je iz SLS kasneje izstopil, ker je nasprotoval strankinemu klerikalizmu. Stanovnikovi so bili verna, vendar protiklerikalna družina[5].

    Janez Stanovnik se je največ družil z bratrancem Jožetom Velikonjo, s katerim sta bila včlanjena v jezuitsko kongregacijo. Družini se v drugi svetovni vojni razideta. Stanovnikovi podprejo partizane, Velikonjevi pa domobrance.

    Janez Stanovnik je dokončal ljubljansko klasično gimnazijo in se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani.

    Janez Stanovnik se je že v gimnaziji pričel odmikati od cerkvene hierarhije. Družiti se je začel s člani društva Zarja, s krščanskimi socialisti, ki so nasprotovali političnemu delovanju cerkve in ki sta jih vodila Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Bil je član uredništva Kocbekove revije Dejanje [5].

    Med 2. svetovno vojno

    Ko so komunistična partija, sokoli in krščanski socialisti na univerzi ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda (od julija 1941: Osvobodilna fronta, OF), se je Janez Stanovnik takoj pridružil in postal član matičnega odbora. Jeseni 1941 so ga aretirale italijanske okupacijske oblasti. Ker so pri njem našli brevir in rožni venec, mu jih je uspelo prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Po tem, ko so ga februarja 1942 izpustili, je odšel v Polhograjske dolomite k partizanom [5].

    Partizansko ime Janeza Stanovnika je bilo Tine. Med vojno je opravljal večinoma politične naloge. Na Notranjskem je deloval kot inštruktor OF v tandemu s predstavnikom komunistov. Tesno je sodeloval s Francetom Popitom, s katerim sta ostala tovariša še desetletja. Na Dolenjskem je moral blažiti napetosti med tamkajšnjimi krščanskimi socialisti in komunisti. Oktobra je bil na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO. Februarja 1944, tik pred črnomaljskim zasedanjem SNOO, se je včlanil v komunistično partijo Slovenije [5].

    Med Beogradom, New Yorkom in Ljubljano

    V Beogradu: študij in diplomatska služba SFRJ

    Janez Stanovnik je konec 2. svetovne vojne dočakal že v Beogradu kot šef kabineta Edvarda Kardelja, ki je bil takrat podpredsednik zvezne vlade in zunanji minister. Udeležila sta se Pariške mirovne konference leta 1947[6].

    Študij s poudarkom na mednarodnih odnosih in ekonomiji je nadaljeval po vojni v Beogradu in diplomiral na Inštitutu za družbene vede pri ustanovitelju šole, Najdanu Pašiću).

    Leta 1952 je bil imenovan za ekonomskega svetnika stalne misije FLRJ pri sedežu OZN v New Yorku, kjer je kot nekdanji partizan in svobodomislec užival veliko simpatij. Seznanil se je z vrhom ameriške ekonomske znanosti. Po vrnitvi v Jugoslavijo leta 1956 se je posvetil ekonomiji, čeprav je bil od leta 1958 tudi zvezni poslanec. Postal je direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu[5].

    Za kratek čas v Ljubljani

    Leta 1962 se je vrnil v Ljubljano. Poučeval je na Ekonomski fakulteti, leta 1964 je bil kratek čas tudi dekan. Še vedno je spremljal zunanjega ministra SFRJ Kočo Popovića na zasedanja generalne skupščine OZN.

    V Organizaciji združenih narodov in vladi SFRJ

    Stanovnikove sposobnosti so v OZN opazili in mu ponudili službo. V letih 1965 do 1967 je bil svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) Raula Prebischa.

    V tistih letih je veliko pisal, tudi o nezadovoljivi notranji ureditvi Jugoslavije, za katero je predlagal prehod v tržno gospodarstvo. S tem razmišljanjem je navdušil Borisa Kraigherja, ki je leta 1966 začel sestavljati zvezno vlado in je Stanovnika povabil vanjo. Po Kraigherjevi smrti je Stanovnik ostal v vladi Mike Špiljka, vendar je bila zamisel o liberalnejšem gospodarstvu opuščena. V Špiljkovi vladi je bil Stanovnik manj kot eno leto.

    Izvršni sekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo

    Leta 1968 je takratni generalni sekretar OZN U Tant želel J. Stanovnika imenovati za izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo, kar je sporočil vodstvu SFRJ. Zaradi nasprotovanja Špiljka je Stanovnik na visoki položaj v Ženevo odpotoval šele po Kardeljevem posredovanju. V Ženevi je Stanovnik na sprva začasnem delu ostal petnajst let. Skoraj ves čas službovanja (od 1972 do 1982) je imel tudi naziv generalnega podsekretarja OZN, kar je po rangu drugi človek te organizacije.

    Leta 1982 se je iz OZN upokojil.

    V predsedstvu SRS

    Janez Stanovnik je bil v letih 1984 do 1988 član predsedstva SRS.

    Stanovnik je bil leta 1988 kandidat za predsednika predsedstva SRS in je v tekmi z Mojco Drčar Murko, Cirilom Zlobcem in Ivom Fabincem zmagal. Na predsedniški funkciji je začel delovati maja 1988. Politični položaj je bil takrat v Sloveniji in Jugoslaviji skrajno napet. V Sloveniji so se že konec meseca pričele aretacije v zvezi z zadevo JBTZ. Stanovnika so obiskovali tako predstavniki Odbora za varstvo človekovih pravic kot tudi JLA. Predsednik Odbora Igor Bavčar je razgovore s Stanovnikom zapisoval. [7] Veljko Kadijević, minister za obrambo SFRJ, je sicer Stanovnika obdolžil veleizdaje, vendar takrat, ko to ni moglo imeti nobenih posledic. Kasneje so nekateri označili Stanovnika za izdajalca, ker naj bi dovolil predajo orožja teritorialne obrambe [8]

    Trenja med zveznim in republiškim vodstvom so se odrazila v naslednjih dogodkih. Februarja 1989 je Milošević Kosovu vsili novo partijsko vodstvo, rudarji iz Starega trga pa so se odločili njegove ukaze izpodbiti z gladovno stavko. V Cankarjevem domu v Ljubljani je bilo organizirano zborovanje v podporo rudarjem, kjer prvič družno nastopita nastajajoča slovenska opozicija in vlada. V Beogradu se na demonstracijah zbere razjarjena milijonska množica. Janez Stanovnik ob tem dramatično pozove k strpnosti: "Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je še čas." Zavzema se za miren in razumen prehod v demokracijo. Naslednji obremenjujoč dogodek je bila napoved »mitinga resnice« v Ljubljani in njegova prepoved v Ljubljani. Komentatorji trdijo, da se Stanovnik »ob teh težkih izzivih ni najbolje znašel«[5].

    Strokovno delo in priznanja

    Poleg partizanske spomenice 1941 in več državnih odlikovanj, je Janez Stanovnik leta 1983 dobil Kidričevo nagrado za knjigo Mednarodni gospodarski sistem: od dominacije k enakopravnosti (1982); je tudi dobitnik dveh nagrad Kidričevega sklada. Leta 2002 mu je predsednik Milan Kučan ob osemdesetletnici podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije "za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije", leta 2010 pa je bil imenovan tudi za častnega meščana Ljubljane.

    Osebno življenje

    Med vojno se je poročil, tudi cerkveno, s partizansko bolničarko Marijo, s katero sta imela dva sinova, Aleša in Tineta. Oba sta postala univerzitetna profesorja. Kmalu po rojstvu drugega sina je žena Marija nepričakovano umrla.

    Z drugo ženo Dragico je imel še sina Janka. (V povojni družini so bili poleg Janeza in Dragice štirje otroci, poleg naštetih še sin Dragice iz prvega zakona, Jugo).

    Janez Stanovnik po vojni tudi ni več veren. Čez leta pove, da je s svojo vernostjo razčistil po racionalni poti[5].

    Po končanem mandatu predsednika predsedstva 1990 se je posvetil ženi Dragici, ki je bila invalidna po možganski kapi. Žena je leta 2002 umrla. Po dvanajstih letih se je Janez Stanovnik vrnil v javnost in bil izvoljen za predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, po dokončnem umiku s funkcij pa za njenega častnega predsednika.

    Odmevne izjave

    O osamosvojitvi

    »Temu nasprotujem, zame bi bila odcepitev Slovenije samomor. To bi bilo navzkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda.«
    Janez Stanovnik, Rekli so, Delo, 10.4.1989

    O revoluciji

    »cilj NOB-ja ni bila samo osvoboditev, ampak tudi »revolucija, socialna revolucija, to je zgraditev novega družbenega reda«

    O povojnih pobojih

    »Za povojne poboje "sem vedel, vendar ne čutim nobene krivde, da o tem nisem govoril, zvedal sem se da bi odpiranje tega vprašanja pomenilo odpiranje ran.«

    Ob objavi dokumentarca Zamolčani - moč preživetja RTV Ljubljana (avtor Jože Možina) je Stanovnik izjavil, kot predsednik ZZBNOB:

    »....

    Prav tako pa je treba obsoditi javno manipuacijo tragedij in izkoriščanje pietete do mrtvih in njihovih posmrtnih ostankov, kar poglablja delitve in razplamteva sovraštvo. Škof gospod Stres je lepo povedal, da je »odgovornost vedno individualna«. Zato je nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili – najpogosteje že pokojni – posamezniki uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda. Žalitev partizanstva z »dediči zločina« in »miselnimi potomci rabljev« je neetično, še posebej, če prihaja iz ust profesorjev filozofije etike in cerkvenih voditeljev.
    ...
    Po šestdesetih letih govori o travmah potomcev enostransko, kot da so bili 4.089 usmrčenih (na osnovi znanstvene raziskave Inštituta za novejšo zgodovino po najnovejših podatkih) edine civilne žrtve, dočim šestkrat večje število civilnih žrtev na strani prebivalstva, ki je podpiralo NOB, v »dokumentarcu« ni niti omenjeno. Da o 25.330 padlih, ubitih in usmrčenih partizanskih borcih, ki pomenijo 35,3% vseh žrtev vojne niti ne govorim.
    ...

    • Zgodovinar gospod Dežman, kustos Gorenjskega muzeja v »dokumentarcu« izjavlja, da je v povojnem režimu nekdo lahko napredoval »samo, če je imel krvave roke«. Mar se gospod Dežman zaveda, da je s tem krivično in javno oklevetal vsaj polovico slovenske populacije vključno samega sebe, ki je kot član ZKS prišel na položaj, ki ga še danes zavzema?

    ...

    • Prof. dr. Tine Hribar govori v »dokumentarcu« o občestvu mrtvih in živih, kar se dojema kot visoko moralno in etično sprejemljivo stališče. Istočasno pa prof. Hribar uporablja izraz »dediči zločina«, kar predstavlja primer »obtožbe po asociaciji«. To pa je eden od temeljev rasizma. Ali se profesor etike zaveda, da s tem utemeljuje prolongacijo delitve in sovraštva v narodu namesto sprave, za katero se s tolikšno vnemo zavzema njegova soproga?«
    Janez Stanovnik, (izvleček) Sporočilo za javnost ZZB NOB arhivirano

    O klerofašizmu v Sloveniji

    »Popolnoma (sem prepričan, da je bil škof Rožman med vojno na protipartizanski strani).

    To je bilo popolnoma nedvomno in se vleče še iz predvojnih časov. Ker ste mladi, vam lahko pokažem, kako je bilo pred vojno. Tako (pokaže fotografije, na katerih Rožman pregleduje postrojene uniformirance), kot so imeli fašisti svoje uniforme, tako so imeli uniformirane slovenske fante. Oni so imeli fašistične odrede že pred vojno. Rožman je bil šef katoliške akcije, ki je bila, kako bi vam rekel, parafašistična organizacija. Papež Pij XI. je leta 1931 izdal encik­liko, ki je nosila ime Quadregesimo Anno in ki je priporočala, naj se katoličani zavzamejo za izgradnjo korporativističnega sistema, ki je bil fašistični sistem, tak, kakršnega je v Italiji uvedel Mussolini in s katerim je dejansko razpustil sindikate in napravil tripartitne organe kolaboracije med kapitalisti, delavci in državo. Naši, se pravi Rožman, so s to t. i. katoliško akcijo, ki jo je priporočil Vatikan, z napol fašistično organizacijo, zlorabili vero za ideološko osnovo. In to je bila predhodnica nesreče, ki se je potem razvijala v teku NOB, ampak, insistiram, samo v ljubljanski škofiji. Tega ni bilo niti v mariborski škofiji, še manj pa na Primorskem. Samo tretjina Slovenije je bila zajeta s tem, jaz bi ga imenoval fašističnim valom.«

    Janez Stanovnik, (izvleček) Intervju: Janez Stanovnik, Playboy.si, 27.4.2012

    Zanimivosti

    Glej tudi

    Viri in opombe

    1. Munzinger-Archiv — 1913.
    2. Freebase Data DumpsGoogle.
    3. Umrl je Janez Stanovnik, SiOL
    4. "Janez Stanovnik odstopil s funkcije predsednika zveze borcev". Dnevnik. 8.10.2013. Pridobljeno dne 8.10.2013.
    5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 5,8 5,9 Janez Stanovnik Tisti oče naroda, ki je predsednik Zveze borcev, Vanja Pirc, Mladina, 15. 4. 2004, arhivirano
    6. Intervju: Janez Stanovnik, Playboy.si, 27.4.2012, arhivirano
    7. Močno obremenjujoči zapiski, ki naj bi kazali taktiziranje slovenske politike. Za Stanovnika so bili obremenjujoči s stališča JLA in Miloševićevih unitaristov. Nerodno je bilo, ker bi lahko prišli v neprave roke v Beogradu. Predajo Bavčarjevih zapiskov v Beograd je preprečil notranji minister SRS Tomaž Ertl.
    8. Stanovnik na Jančah vrnil Bavčarju; Igorja Bavčarja je Janez Stanovnik obtožil snemanja pogovorov ter predaje zapisov. B. R., Delo, 29.05.2011, arhivirano 2012-04-28