Išči

    Klavdij Sluban

    Klavdij Sluban
    Rojstvo3. marec 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1][2] (57 let)
    Pariz[3]
    DržavljanstvoFlag of France.svg Francija
    Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
    Poklicfotograf

    Klavdij Sluban, francoski fotograf slovenskega rodu, * 3. marec 1963, Pariz.

    Klavdij Sluban je umetniški fotograf, ki svoja dela razstavlja v pomembnejših svetovnih muzejih in galerijah. Pozornost svetovne javnosti, tako občinstva kot kritikov, je pritegnil s svojim popolnoma osebnim pristopom do fotografske prakse.[4] Za svoja dela je prejel več uglednih nagrad, med drugim tudi najbolj prestižno, ki jo podeljujejo evropski založniki za fotografijo Euroepan Publishers Award for Photography (EPAP, 2009) in prix Niépce (2000), najpomembnejša francoska nagrada za fotografijo. Najbolj pa ceni domačo nagrado Deklica s piščalko, ki so mu jo podelili 8. februarja 2013 v Kočevju.[5]

    Njegova fotografija je črno-bela, vendar ni klasična, je potovalna, pa ni ilustrativna, je dokumentarna, pa spet ni reportažna. S fotografskim aparatom dokumentira svoja potovanja in realnost zaporov, kamor ga vodi delo z mladimi prestopniki. Vendar ne kot turista ali reporterja, temveč osebo z izjemnim občutkom za umetniško interpretacijo na videz vsakdanjega, odtujenega življenja v zaporih.[6]

    Na Slubanovih fotografijah se družita brezhibna estetika in brezupno vzdušje; oboje se zliva v umetniško dognane celote, ki jih po eni strani zaznamuje »surovost«, neposrednost pri odslikavi tematike, po drugi strani pa njeno povzdignjenje na pretanjeno metafizično raven.[7]

    Vsebina

    Življenjepis

    Klavdij Sluban je francoski fotograf slovenskega rodu. Rodil se je 3. marca 1963 v Parizu. Otroštvo je preživel pri teti v Livoldu, majhni vasici na Kočevskem. Da bi starši lahko spremljali sinovo odraščanje, so ga sorodniki neprestano fotografirali. Ko mu je bilo sedem let in pol, je domači Livold zamenjal za Pariz, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter fakulteto.[8] Pri štirinajstih letih se je navdušil nad fotografijo. Po diplomi iz anglo-ameriške književnosti (The Adolescent in American Literature) je svoje znanje o črno-beli fotografiji izpopolnjeval v ateljejih Georgesa Fèvrea v Parizu.

    Po daljšem potovanju, je v Franciji začel poučevati angleški jezik. Za nekaj časa se je z družino preselil v Rakitno, vendar se je že leta 1992 zopet vrnil v Pariz.[9] V času njegovega bivanja v Sloveniji je nastal ciklus portretov slovenskih pesnikov z naslovom Srečanja. Razstavljeni so bili še istega leta v ljubljanski Mestni galeriji. Po vrnitvi v Pariz se je celovito posvetil fotografiji. Fotografija je s tem postala njegov način bivanja in obstoja, ker je ni samo ustvarjal, temveč tudi živel.

    Že od otroštva razpet med Slovenijo in Francijo, je kot odrasel postal prebivalec sveta, katerega večji del je prepotoval in hkrati zabeležil. Fotografsko se je podal v dve nasprotujoči si okolji: neprodušno omejene zapore za mladoletnike (Francija, Rusija, Ukrajina, Latvija, Moldavija, Gruzija, Slovenija, Srbija, Irska, Gvatemala in Salvador) in prostrano odprte pokrajine na potovanjih (Balkan, obale Črnega in Baltskega morja, Karibi, Jeruzalem, Rusija, Azija s Kitajsko, Japonska, Indonezija, Bali, Kerguelenovi otoki).[10] Potovanja, na katere se odpravlja večkrat na leto, trajajo po nekaj tednov. Iz njih prinaša fotografije, ki niso potopisne niti reportažne, ampak prepoznavne kot Slubanove. Te fotografije prikazujejo kontemplativno in meditativno vživljanje občutljivega subjekta v objekt, ki ga vidi skozi objektiv. Bodisi da z njim poišče in najde človeka, del pokrajine, arhitekture, bodisi banalen predmet, in ne glede na to, ali gre za živo bitje ali stvar, vedno poskuša začutiti njihovo dušo. Šele, ko jo ponotranji v sebi, jo zabeleži tudi z aparatom.

    Od leta 1995 vodi fotografske delavnice za mlade prestopnike po zaporih v raznih državah po svetu, kjer zapornike uči skozi objektiv pogledati na svet drugače, prepoznati fotografije z nabojem, ki govorijo o realnem svetu in lastnem doživljanju ter realnosti. Nato pa jih skupaj s svojimi fotografijami razstavi v zaporih in priznanih inštitucijah. Začel je v Franciji, v zaporu Fleury-Mérogis, nadaljeval pa v zaporih Vzhodne Evrope v Srbiji, Sloveniji (Celje–Piskr), Ukrajini, Gruziji, Moldaviji, Latviji in v disciplinarnih mladinskih centrih v Moskvi in Peterburgu. Zadnje čase deluje tudi na Irskem in v Srednji Ameriki (v Gvatemali in Salvadorju).[11] K sodelovanju pri delavnicah v zaporih je povabil tudi svetovno uveljavljene fotografe, kot so Henri Cartier-Bresson, Marc Riboud, William Klein. Na vprašanje, zakaj fotografira zapornike in zapore, odgovarja: »V 19. stoletju so fotografi, ki so potovali na konec sveta, prinesli podobe, ki jih ljudje ne poznajo, druge celine, pejsaže, ljudi, navade. Danes gremo lahko v zelo kratkem času na konec sveta. Eksotična fotografija ni več zanimiva. Bolj zanimivo je tisto, česar ne poznamo. To so institucije, skriti deli našega sveta, ki niso več na drugem koncu planeta, temveč ob nas, a skriti za zidovi.«

    Ko ne vodi delavnic v zaporih, potuje. V tišini in samoti ter počasi in dolgo. Njegova potovanja so zelo zahtevna. Na potovanjih, kamor se opravlja z majhno torbo, z Leico, večinoma peš in z zelo počasnimi prevoznimi sredstvi, potuje vedno s ciljem, ne kot turist. Sam pravi: »Ko potujem, ne razmišljam veliko, ne razumem veliko, le doživljam.[12] Vsak korak, ki ga naredim naprej, je tudi globlje vame. In vsak korak, ki ga naredim naprej, je korak v neznano.[13] Na potovanjih po svetu so nastali sledeči ciklusi: Balkans-Transit (1992–1996), Okoli Črnega morja-zimsko potovanje (1997–2000; zanj je leta 2000 prejel nagrado Nièpce), Other shores – The Baltic Sea (2001–2005), Paradise Lost (2000), Jeruzalem(i), Transsibériades, (East to East), Tokyo today, Centro América - De una América la otra.

    Razstave in pomembnejša dela

    Izbor razstav in objav pomembnejših del v Sloveniji

    8. 2. 2013 ob prejetju nagrade Deklica s piščalko. To priznanje se podeljuje ljudem, ki so povezani s Kočevsko in ustvarjajo presežke na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture.

    Kot umetniški vodja 13. edicije Fotopub festivala, je K. Sluban je za temo festivala izbral Odtujenost.

    Ob razstavi publikacija knjige Družinski album iz Livolda (1978–1983) / L´album familial de Livold (1978–1983) / Livold family album (1978–1983), besedili Jure Mikuž in Klavdij Sluban, št. strani 51, Galerija Miklova hiša

    Projekcija DVD-ja / filma Klavdij Sluban 10 ans de photographie en prison, DVD on 10 years of photography in prisons, L’oeil Électrique Éditions, Rennes, Francija, 2005.

    Ob razstavi publikacije kataloga Ex-, besedili Philippe Pascal, Klavdij Sluban, št. strani 101, Moderna galerija.

    Fotografije K. Slubana in mladih zapornikov, ki so nastale na delavnicah v celjskem Piskru med 1999 in 2002.

    Ob razstavi, publikacija knjige Srečanja – portreti slovenskih pesnikov/ Rencontres - portraits de poètes Slovènes, besedilo Brane Kovič, št. strani 70, Centre culturel français, Ljubljana.

    Izbor razstav v Franciji in izbor mednarodnih razstav

    Razstava predstavljena v črnomorskih državah ob podpori francoskih kulturnih centrov in inštitutov.

    Potujoča razstava po Japonski in Evropi: Royal Museum of Architecture, Kopenhagen, Danska; ob razstavi, ki je bila predstavljena tudi v Stockholmu, Luksemburg in Lizboni, je izšla knjiga Tokio Today, založba Idéodis, Pariz, Francija.


    Publikacije

    Dokumentarni filmi o Klavdiju Slubanu

    Ciklus o zaporih

    Leta 1995 je Klavdij Sluban začel voditi delavnice v Centru za mlade zapornike v Fleury-Mérogis (Esonne). Ob koncu vsake delavnice, na kateri gostijo velike umetnike – Henri Cartier-Bresson, Marc Riboud, William Klein – pripravijo v zaporu razstavo del. V obdobju med letoma 1998 in 2004 je razvijal projekt z mladimi zaporniki v državah bivše Sovjetske zveze (Rusija, Ukrajina, Gruzija, Moldavija, Latvija), v poboljševalnih zavodih Mojžajsk in Ikcha v bližini Moskve, Kolpino blizu St. Peterburga, Tibilisiju in Khoni v Gruziji, Lipcani v Moldaviji in Cesis v Latviji. Leta 2000 je vodil fotografsko delavnico v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, edini tovrstni ustanovi v Sloveniji.[14] Leta 2006 je ustanovil nove fotografske delavnice v zavodu Saint-Patrick v Dublinu, na Irskem. Od leta 2007 sodeluje z najstniki iz tolp (»maras«) v Srednji Ameriki: v Zona 18 in zaporih Chimaltenango v Gvatemali ter zaporih Izalco in Tonacatepeque v Salvadorju. Od leta 2007 tako vodi v zaporih letno eno ali dve fotografski delavnici.

    Nagrade

    Zbirke

    Fotografije Klavdija Slubana hranijo v svojih zbirkah naslednje inštitucije/ustanove:

    Sklici in opombe

    1. Delarge J. Le DelargeParis: Gründ, Jean-Pierre Delarge, 2001. — ISBN 978-2-7000-3055-6
    2. Luminous-Lint — 2005.
    3. https://rkd.nl/explore/artists/301728
    4. Mikuž, J., »Družinski album iz Livolda«. Ribnica: Galerija Miklova hiša, 2013
    5. Fajtar, S. »Fotograf Klavdij Sluban: Iskalec univerzalnega jezika«, DELO, 25. 2. 2013
    6. Petrovič ml., M. »Klavdij Sluban: Brez Livolda ne bi bilo tega svetovnega, ali pa vsaj mednarodnega uspeha«. Utrip, Kočevje, 2013
    7. Štefanc, V. P. »Brezhibno estetski brezup«. Pogledi, št. 13-14, 11. 7. 2012
    8. Pirc, V. »Klavdij Sluban, fotograf« Mladina, 13.7.2012
    9. »Ex: Klavdij Sluban ali preizkus zunanjosti«. Ljubljana: Moderna galerija, 2003
    10. Megla, M. »Vsak korak naprej je tudi globlje vame«. Sobotna priloga, Delo, 28. 4. 2007
    11. Mikuž, J. »Družinski album iz Livolda«. Ribnica: Galerija Miklova hiša, 2013
    12. Kovačič, M. »Klavdij Sluban: Zanima me siva niansa. Življenje ni črno-belo«, MMC RTV SLO, 20. 3. 2013
    13. Megla, M. »Vsak korak naprej je tudi globlje vame«, Sobotna priloga, Delo, 28. 4. 2007
    14. »Ex: Klavdij Sluban ali preizkus zunanjosti«. Ljubljana: Moderna galerija, 2003


    Zunanje povezave