Išči

    Klor

    žveploklorargon
    F
    Cl
    Br  
     
     
    Cl-TableImage.svg
    Splošno
    Ime, znak, število klor, Cl, 17
    Kemijska vrsta halogeni
    Skupina, perioda, blok 17 (VIIA), 3, p
    Gostota, trdota 3,214 kg/m3 (273 K), NA
    Izgled rumenkasto zelen
    Cl,17.jpg
    Lastnosti atoma
    Atomska teža 35,5 a. e. m.
    Polmer atoma (izračunan) 100 pm (79) pm
    Kovalentni polmer 99 pm
    van der Waalsov polmer 175 pm
    Elektronska konfiguracija [Ne]3s2 3p5
    e-na energijski nivo 2, 8,7
    Oksidacijska stanja (oksid) ±1,3,5,7 (močna kislina)
    Zgradba mreže ortorombno
    Fizikalne lastnosti
    Agregatno stanje plin (nemagneten)
    Tališče 171,6 K (-150,52 °F)
    Vrelišče 239,11 K (-29,002 °F)
    Molarna prostornina 17,39 ×10−6 m3/mol
    Izparilna toplota 10,2 kJ/mol
    Talilna toplota 3,203 kJ/mol
    Parni tlak 1300 Pa
    Hitrost zvoka ni podatka
    Razne lastnosti
    Elektronegativnost 3,16 (Paulingova lestvica)
    Specifična toplota 480 J/(kg · K)
    Električna prevodnost ni podatka
    Toplotna prevodnost 0,0089 W/(m·K)
    1. ionizacijski potencial 1251,2 kJ/mol
    2. ionizacijski potencial 2298 kJ/mol
    3. ionizacijski potencial 3822 kJ/mol
    4. ionizacijski potencial 5158,6 kJ/mol
    5. ionizacijski potencial 6542 kJ/mol
    6. ionizacijski potencial 9362 kJ/mol
    7. ionizacijski potencial 11018 kJ/mol
    8. ionizacijski potencial 33604 kJ/mol
    9. ionizacijski potencial 38600 kJ/mol
    10. ionizacijski potencial 43961 kJ/mol
    Najstabilnejši izotopi
    izo NA t1/2 DM DE MeV DP
    35Cl 75,77% Cl je stabilen z 18 nevtroni
    36Cl {sint.} 301,000 let Beta-
    epsilon
    0,709
    1,142
    36Ar
    36S
    37Cl 24,23 % Cl je stabilen z 20 nevtroni
    Če ni označeno drugače, so
    uporabljene enote SI in standardni pogoji.

    Klór (latinsko chlorum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Cl in atomsko število 17. Ta plin je halogen iz 17. skupine, zelenkasto rumen, dvainpolkrat gostejši od zraka, z močnim vonjem. Do izuma prvih plinskih mask se je masovno uporabljal na bojiščih v prvi svetovni vojni, kjer je imela njegova uporaba velik psihološki učinek na moralo vojakov. Pozneje so njegovo uporabo na bojnem polju zamenjali bolj učinkoviti bojni strupi, npr. iperit, ki ima to lastnost, da se vpija skozi kožo. Je močan oksidant, belilo, in dezinfekcijsko sredstvo. V stiku z natrijem se burno spaja v natrijev klorid (navadno sol). Človeško telo vsebuje klor v oblikah soli in sicer 1,2g na kilogram telesne mase. Poznamo več vrst klorovih soli, kot najbolj znana je natrijev klorid, bolje poznana kot kuhinjska sol ali navadna sol.

    Kot sestava kuhinjske soli in drugih spojin ga je v naravi dovolj in je kot mikronutrient potreben za večino oblik življenja - kloridni ion je kot oksidant ključen element membranskega potenciala vzdražnih celic;[1] v rastlinah je poleg tega kot eden treh najpomembnejših kofaktorjev udeležen v fotosistemu II, enem od dveh kemičnih kompleksov, ki poganjata fotosintezo.[2]

    Vsebina

    Pomembne lastnosti

    Čisti kemični element ima fizikalno obliko dvoatomskega zelenega plina Cl2. Ime klor izhaja iz grškega chloros, ki pomeni zeleno. Za človeka je strupen.

    Ta element je član halogenske vrste, ki tvori soli, in ga lahko iz kloridov izločimo z oksidacijo ter pogosteje tudi z elektrolizo. Klor je zelenkasto-rumen plin, ki zlahka reagira s skoraj vsemi drugimi elementi. Pri 10 °C en liter vode raztopi 3,10 litra klora, pri 30 °C pa le še 1,77 litra.

    Spojine klora in ogljika

    Veliko število organskih klorovih spojin je narejenih umetno. Pomembni so kloralkani, kloralkeni in klorove arome. Spojine so uporabljane predvsem kot topila, hladilne tekočine, hidravlična olja, sredstva za zaščito rastlin ali kot snovi za izdelavo zdravil.

    Med spojine klora in ogljika spadajo tudi nekatere zelo strupene, dolgo obstojne ter biološko akumulativne spojine. Prvih dvanajst strupenih snovi, tako imenovanih »ducat umazanih«, ki so omenjene v Stockholmski konvenciji, so vse brez izjeme organokloridi.

    Pridobivanje

    Klor industrijsko pridobivajo z Downovim procesom. Postopek je v osnovi enak kot pri elektrolizi, razlika je samo v tem, da natrijev klorid segrejejo na 800 °C, preden skozenj spustijo električni tok.

    Ko elektrika steče skozi talino, se ta razcepi na anodni in katodni strani kot natrij in klor. Klor ujamejo, ga ohladijo in akumulirajo, natrij pa kot staljena kovina odteče. Naprava je sestavljena iz treh elektrod - dveh negativnih, ki se vrtita in odstranjujeta nastali natrij, ter velike ogljikove anode, na katero se nalaga klor.

    Laboratorijsko se Klor navadno pridobiva z reakcijo kalijevega manganata in klorovodikove kisline:

    Sklici in opombe

    1. Kimball, John W. »Excitable Cells« Kimball's Biology Pages. Pridobljeno 6.9.2010.
    2. Hänscha, Robert & Mendel Ralf R. (2009). "Physiological functions of mineral micronutrients (Cu, Zn, Mn, Fe, Ni, Mo, B, Cl)". Current Opinion in Plant Biology. Vol. 12 no. 3. str. 259–266. doi:10.1016/j.pbi.2009.05.006.

    Zunanje povezave

    Varnostni list tekočega klora