Išči

    Lokalna samouprava

    Lokalna samouprava ima toliko opredelitev kolikor je avtorjev, ki pišejo o njej. Lokalna samouprava vsebuje: teritorialni element (lokalna skupnost), funkcionalni element (svoje lastno delovno področje), organizacijski element(opravljanje nalog neposredno ali po svojih organih), materialno-finančni element (lastna materialna in finančna sredstva) in pravni element (lastnosti pravne osebe). Potrebno pa je omeniti še lokalno zavest, ta se kaže v pripadnosti in medsebojni solidarnosti prebivalcev lokalne skupnosti ter v možnosti njihove javne uveljavitve.

    Vsebina

    Definicija Lokalne samouprave

    Lokalna samouprava je pravni pojem, pravna kategorija. V demokratičnih državah jo zagotavlja Ustava(v Sloveniji Ustava Republike Slovenije, natančneje 9. člen )in zakoni. Na ta način je lokalna samouprava in lokalna skupnost kot njen nosilec umeščena v celotni pravni red in je zavarovana pred neupravičenimi posegi države. Če nastopi konflikt med državo in lokalnimi skupnostmi v demokratični ureditvi tak spor rešuje neodvisni organ (Ustavno sodišče Republike Slovenije, Upravno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Lokalna skupnost in lokalna samouprava sta siamska dvojčka-celota.

    PET ELEMENTOV LOKALNE SAMOUPRAVE:

    1. OZEMLJE-teritorij
    2. SKUPNI INTERESI IN POTREBE – po varnosti, po zagotavljanju pogojev za življenje(voda, komunala, elektrika..), elementarne potrebe in potrebe višjega ranga (kultura, šport..)
    3. ZAVEST O PRIPADNOSTI-zavest ljudi da jemljejo skupnost za svojo in so pripravljeni biti aktivni in udeleženi pri upravljanju lokalne skupnosti
    4. PREBIVALCI
    5. POGOJI ZA ORGANIZIRANJE DEJAVNOSTI ZA ZADOVOLJEVANJE POTREB LJUDI- javne službe ki producirajo javne storitve za zadovoljevanje potreb ljudi.

    Temeljne samoupravne lokalne skupnosti so občine (ali mestne občine), te pa se samostojno odločajo o povezovanju v širše skupnosti, tudi v pokrajine. Pokrajine urejajo in opravljajo lokalne zadeve širšega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin.Nadalje se mestne občine delijo na mestne četrti oz. četrtne skupnosti, medtem ko se občine delijo na lokalne skupnosti, naselja oz. krajevne skupnosti.Ob državnem upravnem sistemu imamo še lokalni upravni sistem, ki ga pomenijo občine kot temelje samoupravne lokalne skupnosti s svojo organizacijo odločanja. Lokalne skupnosti so enakopraven partner državi. Njihov položaj jim je zagotovljem z ustavo, mednarodnimi pogodbami, kot je npr. EVROPSKA LISTINA LOKALNE SAMOUPRAVE - MELLS in zakoni (najpomembnejši je Zakon o lokalni samoupravi). Lokalna skupnost je nosilec lokalne samouprave, ki je priznana z ustavo in ostalim pravnim redom. Po evropski listini ( 3 čl. ) je lokalna samouprava pravica in sposobnost lokalnih oblasti, da v mejah zakona in z lastno odgovornostjo opravljajo bistveni del javnih zadev v korist lokalnega prebivalstva. To pravico uresničujejo demokratično izvoljeni sveti ali skupščine (predstavniška telesa), ki imajo lahko svoje izvršilne organe, ki so njim (svetom in skupščinam) odgovorni. Drugi del uresničevanja lokalne samouprave pa predstavljajo druge oblike neposrednega odločanja državljanov (prebivalcev) kot so skupščine državljanov, referendumi in druge oblike. Te oblike so sedaj razdelane: posvetovalna telesa (v katerih so prebivalci), ATHOCK odbori (ko je zadeva rešena se razpusti), uporaba interneta (odločanje iz fotelja) in druge oblike organizacije civilne družbe.

    Lokalna skupnost

    Lokalna skupnost je sociološka kategorija in je družbeni pojav, nekaj kar dejansko obstaja. Po teoriji organizacij spada med teritorjalne organizacije za te je prostor konstitutivna značilnost. Prostor je pogoj brez katerega lokalne skupnosti ni, in nemore obstajati. Lokalna skupnost je organizirana skupina ljudi, ki sama odloča o svojih, lokalnih zadevah.

    Občina

    Občina (ang. municipality, municipipio, gemeinde) je temeljna lokalna skupnost, katere ustavno zasnovo pogojujejo: skupne potrebe in interesi prebivalcev enega ali več naselij, ki sodelujejo pri upravljanju javnih zadev lokalne ali krajevne narave, samostojno oz. samoupravno v razmerju do države. Občina je naravna življenjska skupnost ljudi, ki prebivajo na območju enega ali več povezanih območji.

    Regija

    Regija (lat. REGIO) je vmesna raven oblasti med centralno oblastjo ali državo in manjšimi lokalnimi oblastmi ali občinami. Gre za vmesni prostor med občinami in državo , v katerih se pojavijo aktualne potrebe, kot so gradnja in vzdrževanje cest regionalnega pomena, oskrba z vodo in energijo,... Imena oz. poimenovanja za ta prostor pa se med državami razlikujejo. V sloveniji jih tako poimenujemo pokrajne. Predstavlajo drugo raven lokalne samouprave.

    Pokrajina

    Pokrajine so nova upravna struktura, ki bo zapolnila povezavo med občinami in državo, da bo uresničevala načela subsidiarnosti. V Sloveniji imamo samo en nivo lokalne samouprave. V ustavi so predvidene pokrajine, ki bi zavzele drugi nivo. Večina evropskih držav ima vsaj dva nivoja. Centralno vprašanje za pokrajne je število pokrajin; imena pokrajin in sedeži pokrajin. V ustavi iz 1991 je pisalo, da se lahko občine povežejo v pokrajine, vendar se je ta ideja izkazala za napačno. Slovenija je še vedno močno centralizirana kar pomeni, da regionalne zadeve še vedno upravlja država. Ena temeljnih nalog pokrajin bi bila načrtovanje regionalnega razvoja.Zametke pokrajin že imamo. 13 statističnih regij to je prostor, kjer se občine srečujejo in dogovarjajo o svojih razvojnih načrtih. Če bodo pokrajine nastale, bodo prevzele razvojne načrte in vse regionalne zadeve. Število pokrajin je zelo različno in še ni dokončno (8 – 14).Pokrajine bi dobile svojo organizacijo. Povečale bi število zaposlenih v birokraciji (upravi).Če bi nastale pokrajine, se poraja vprašanje, ali ostati pri enotirnem sistemu ali preiti na dvotirnega.

    Zgodovinski razvoj

    Tekom zgodovine tako lahko opazujemo proces decentralizacije - proces prenosa oblasti z države na lokalno samoupravo. Gre za to da države vse več nalog prenašajo na lokalne skupnosti, bodisi v njihovo izvirno pristojnost(avtonomno rešuje naloge, tako obvezne ali prostovolne), bodisi v njihovo preneseno pristojnost (opravlja naloge v imenu države, opravlja pa jih lokalna samouprava v imenu in za račun države).

    Vidiki lokalne samouprave (LS) v Sloveniji

    TERITORIALNI VIDIK LS

    V Sloveniji imamo zaenkrat 212 občin. Pogoje za oblikovanje občin tako ureja že Ustava Republike Slovenije in bolj natančno še Zakon o lokalni samoupravi in Zakon o ustanovitvi občin in o določitvi njihovih območji. Navadna občina mora imeti tako najmanj 5 000 prebivalcev. obstajajo izjeme iz različnih razlogov: geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih, gospodarskih. Mestna občina pa mora imeti najmanj 20 000 prebivalcev in najmanj 15 000 delovnih mest, od tega polovico v storitveni dejavnosti. V RS imamo zaenkrat le temeljne lokalne skupnosti torej občine, številne zelo problematične, takšne, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, in pričakujemo še širše samoupravne lokalne skupnosti; to so pokrajine. Širših lokalnih skupnosti (pokrajin) še nimamo. Po strokovnem predlogu potrebujemo nov 143 čl. Ustave, ki govori o širših lok. skupnostih. Ta nov člen bi nosil naziv POKRAJINA. Določil pa bi, da je pokrajina širša samoupravna lok. skupnost, ki opravlja javne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena (npr. planiranje regionalnega razvoja). Pokrajina se ustanovi z zakonom, torej jo ustanovi državni zbor (tako kot občine). Pri oblikovanju zemljevida pa imajo po Ustavi pravico do besede tudi občine. Zdaj velja, da občine odločijo o ustanovitvi pokrajine. To je strokovni spaček, nekaj nemogočega. Občine lahko ustanovijo npr. zvezo občine, zaradi določenih skupnih nalog. Takšna zveza je zgolj oblika medobčinskega sodelovanja ne pa pokrajina. Pred ustanovitvijo pokrajine mora državni zbor pridobiti MNENJE (ne soglasje) občinskih svetov o predlagani členitvi RS na pokrajine. Po strokovnem predlogu naj bi v RS imeli velike pokrajine od 6-8, ki pravzaprav temeljijo na obstoječih geografskih pokrajinah(dolenjska, primorska, notranjska, štajerska…) Ljudje imajo občutek pripadnosti obstoječim geografskim pokrajinam. Najbolj občutljiv je Zakon o ustanovitvi pokrajin, ki se sprejema s posebej kvalificirano večino, podpreti ga mora vsaj dve tretjini navzočih poslancev. V Evropi se uporablja izraz regionalizacija države, kar pri nas pomeni pokrajinizacijo Republike Slovenije. Tu je več pojmov, kot je regija, regionalizem in regionalizacija. Razlogi za uvajanje pokrajin oz. za regionalizacijo so naslednji:

    FUNKCIONALNI VIDIK LS

    Pri funkcionalni sestavini gre pravzaprav za uresničevanje načela Subsidiarnosti, ki naj bi se uresničilo z decentralizacijo Slovenije. Prav uvedba pokrajin je glavni cilji decentralizacije. Gre za politično decentralizacijo ki jo mora spremljati fiskalna decentralizacija. Vsaka prenesena naloga iz države na pokrajino oz. občino mora biti deležna istočasnega finančnega prenosa, zagotoviti je potrebno ustrezna sredstva za opravljanje teh javnih zadev.

    ORGANIZACIJSKI VIDIK LS

    Organizacijska sestavina govori o shemi organov in oblik odločanja tako v občinah kot v bodočih pokrajinah. Država je z zakonom o lokalni samoupravi določila, da so organi občine: občinskega sveta, župana in nadzornega odbora. V odločanju o občinskih zadevah pa sodelujejo njeni prebivalci tudi neposredno. Pri čemer zakon o lokalni samoupravi opredeljuje tri oblike udeležbe ali participacije ljudi pri odločanju v občini. Ti so zbori občanov, lokalni referendum in ljudska iniciativa. Poleg Zakona o lokalni samoupravi še posamezni drugi zakoni. Kdaj je obvezno sklicati zbore občanov ali izvesti referendum. Gre za obvezne referendume npr. pred ustanovitvijo občine in za t.i. posvetovalne referendume, ko se ugotavlja volja ljudi pred sprejemom odločitve določenega odloka npr. odlok o lokalnih javnih službah. Ne moremo govoriti o lokalni samoupravi, če se te oblike participacije državljanov ne uporabljajo. Obe shemi sta si zelo podobni. Najvišje predstavniško telo v pokrajini je pokrajinski svet. Pokrajinski svet voli predsednika, kot tudi enega ali več podpredsednikov pokrajine izmed svojih članov, z razliko od župana ki je voljen na volitvah. Predsednik pokrajinskega sveta pa je hkrati predsednik pokrajine in predstojnik pokrajinske uprave. Pokrajinska uprava je tako kot občinska uprava strokovni organ, ki opravlja strokovne in druge naloge za pokrajinske organe. Lahko pa opravlja tudi določene prenesene državne naloge. Pokrajinska uprava pa naj bi bila deljena na resorje, ki jih bodo vodili direktorji posameznega resorja. Predviden pa je še organ svet občin, katerega naj bi sestavljali župani občin z območja pokrajine. To telo bi imelo pravico veta na določene odločitve pokrajinskega sveta.

    NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V OBČINI

    Odločanje o javnih zadevah na ravni občin je neposredno. To pomeni, da se odločitev ne sprejema na volitvah. Na lokalni ravni pa to ne predstavlja nobenih večji ovir. Prvič zato, ker so lokalne ravni manjše od države. Drugič pa zato, ker so problemi lokalnega upravljanja bolj razumljivi ljudem in ne potrebujejo večjega poznavanja, kot je to potrebno na državni ravni.

    MATERIALNI VIDIK LS

    Financiranje občin ureja Zakon o financiranju občin. Občina potrebuje materialna sredstva za izvajanje svojih pravic in dolžnosti. Financira se tako iz lastnih sredstev, to so davki in druge dajatve ter s finančnimi izravnavami, to so sredstva, ki jih država zagotavlja občinam, za zagotovitev enakomerne porabe v vseh občinah. Občina pa ima pravico do zadolževanja. ki pa jo Zakon o financiranju občin omejuje.

    Literatura in viri

    Glej tudi

    Zunanje povezave

    [3] [4] [5]