Išči

    Molibden

    niobijmolibdentehnecij

    Cr

    Mo
    W
      

    Mo-TableImage.svg
    Splošno
    Ime, znak, število molibden, Mo, 42
    Kemijska vrsta prehodne kovine
    Skupina, perioda, blok 6 (VIB), 5 , d
    Gostota, trdota 10280 kg/m3, 5,5
    Izgled sivkasto kovinski
    Mo,42.jpg
    Lastnosti atoma
    Atomska teža 95,94 a. e. m.
    Atomski polmer 145 pm
    Kovalentni polmer 145 pm
    van der Waalsov polmer ni znan
    Elektronska konfiguracija [Kr]4d55s1
    e- na energijski nivo 2, 8, 18, 13, 1
    Oksidacijska stanja (oksid) 2,3,4,5,6 (močna kislina)
    Zgradba mreže telesno središčna kubična
    Fizikalne lastnosti
    Agregatno stanje trdno (__)
    Tališče 2896 K (4753 °F)
    Vrelišče 4912 K (8382 °F)
    Molarna prostornina 9,38 ×10−6 m3/mol
    Izparilna toplota 598 kJ/mol
    Talilna toplota 32 kJ/mol
    Parni tlak 3,47 Pa pri 3000 K
    Hitrost zvoka __ m/s pri __ K
    Razne lastnosti
    Elektronegativnost 2,16 (Paulingova lestvica)
    Specifična toplota 250 J/(kg · K)
    Električna prevodnost 18,7 106/(m·ohm)
    Toplotna prevodnost 138 W/(m·K)
    1. ionizacijski potencial 684,3 kJ/mol
    2. ionizacijski potencial 1560 kJ/mol
    3. ionizacijski potencial 2618 kJ/mol
    4. ionizacijski potencial 4480 kJ/mol
    Najstabilnejši izotopi
    izo NA t1/2 DM DE MeV DP
    93Mo {sint.} 4000 y ε 0,405 93Nb
    99Mo {sint.} 65,94 h β 1,357 99Tc
    100Mo {sint.} 1E19 let β 3,034 100Ru
    92Mo 14,84 % Mo je stabilen s 50 nevtroni
    94Mo 9,25 % Mo je stabilen z 52 nevtroni
    95Mo 15,92 % Mo je stabilen s 53 nevtroni
    96Mo 16,68 % Mo je stabilen s 54 nevtroni
    97Mo 9,55 % Mo je stabilen s 55 nevtroni
    98Mo 24,13 % Mo je stabilen s 56 nevtroni
    Če ni označeno drugače, so
    uporabljene enote SI in standardni pogoji.

    Molibdén je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Mo in atomsko število 42. Molibden je prehodna kovina. Čista kovina je srebrnkasto bele barve in zelo trdna, ter ima enega od najvišjih vrelišč od vseh čistih elementov. V majhnih količinah je molibden učinkovit za jačanje jekla. Pomemben je tudi v prehrani rastlin in ga najdemo v določenih encimih, vključno s ksantin oksidazo.

    Vsebina

    Biokemija

    Najpomembnejšo vlogo v živih organizmih ima molibden kot kovinski heteroatom v aktivnem mestu različnih encimov.[1] Je esencialni element za vse aerobne organizme, kjer je sestavni del več kot petdesetih, večinoma bakterijskih, encimov, pomembnih zlasti za presnovo dušikovih in žveplovih spojin. Pri bakterijah in rastlinah je vgrajen v encima nitrat-reduktazo in nitrogenazo, ki omogočata redukcijo nitratov do nitritov in redukcijo elementnega dušika do amonijevih ionov, ki je energijsko zelo potratna in v običajnih pogojih brez učinkovitega katalizatorja ne poteka. Pri sesalcih in ljudeh je molibden prisoten v treh encimih: ksantinoksidazi, aldehid-oksidazi in sulfit-oksidazi. Za vse omenjene encime je značilno, da katalizirajo eno- ali dvoelektronske redoks reakcije, ki so pogosto sklopljene med seboj. Molibden je z izjemo nitrogenaz, kjer je vključen skupaj z železovimi (III) in sulfidnimi ioni v kofaktor molibdoferedoksin, v vseh encimih prisoten kot edini kovinski ion, vgrajen v specifični triciklični molibdenski kofaktor. Motnje v biosintezi molibdenskega kofaktorja, ki so posledica mutacije genov za ustrezne encime, so znane tudi pri ljudeh in so nezdružljive z življenjem.[2]

    Količine v telesu in vnos

    V človeškem telesu je okoli 0,07 mg molibdena na kilogram telesne teže.[3] Višje koncentracije so v jetrih in ledvicah.[4]

    Povprečni dnevni vnos molibdena znaša med 0,12 in 0,2424 mg, odvisno od vsebnosti v zaužiti hrani.[5] V svinjskih, ovčjih in govejih jetrih ga je okoli 1,5 ppm, drugi viri z znatno vsebnostjo molibdena so še grah, jajca, sončnična semena, pšenična moka, navadna leča, kumare in žita.[6] Molibdena, zlasti v obliki molibdatnih ionov, zaužijemo z vsakodnevno prehrano bistveno več, kot ga potrebuje organizem, zato dodajanje molibdenovih spojin osnovni prehrani ni smiselno. Pri ljudeh razen v enem dokumentiranem primeru namreč niso znani primeri pomanjkanja samega elementa, prav tako pa pri koncentracijah, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, niso bili opaženi specifični toksični učinki.[2]

    Sklici

    1. Mendel, Ralf R. (2013). "Chapter 15 Metabolism of Molybdenum". V Banci, Lucia (Ed.). Metallomics and the Cell. Metal Ions in Life Sciences 12. Springer. ISBN 978-94-007-5560-4. doi:10.1007/978-94-007-5561-10_15.  elektronska knjiga: ISBN 978-94-007-5561-1 ISSN 1559-0836 elektronska knjiga: ISSN 1868-0402
    2. 2,0 2,1 Obreza A. (2008). Molibden kot pomemben element v sledovih. Farmacevtski vestnik, letnik 59, številka 1, str. 16-20.
    3. Holleman, Arnold F.; Wiberg, Egon (2001). Inorganic chemistry. Academic Press. str. 1384. ISBN 0-12-352651-5. 
    4. Considine, Glenn D., ur. (2005). "Molybdenum". Van Nostrand's Encyclopedia of Chemistry. New York: Wiley-Interscience. str. 1038–1040. ISBN 978-0-471-61525-5. 
    5. Coughlan, M. P. (1983). "The role of molybdenum in human biology". Journal of Inherited Metabolic Disease 6: 70–77. PMID 6312191. doi:10.1007/BF01811327. 
    6. Emsley, John (2001). Nature's Building Blocks. Oxford: Oxford University Press. str. 262–266. ISBN 0-19-850341-5. 

    Zunanje povezave