Išči

    Napoleon Bonaparte

    Napoleon Bonaparte
    Portret
    RojstvoNapulione Buonaparte
    15. avgust 1769({{padleft:1769|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…]
    Ajaccio, Kraljevina Francija[4][5][6]
    Smrt5. maj 1821({{padleft:1821|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…] (51 let)
    Longwood House[d], Sveta Helena, Britanska čezmorska ozemlja
    Narodnostfrancoska
    DržavljanstvoFlag of France.svg Francija[7][8][9]
    Poklicpolitik, državnik, častnik, vojaška osebnost, zbiralec umetnin, cesar
    Poznan pofrancoski cesar
    PodpisFirma Napoleón Bonaparte.svg

    Napoléon Bonaparte (italijansko Napoleone di Buonaparte), francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I., * 15. avgust 1769, Ajaccio, Korzika, Francija, † 5. maj 1821, Sveta Helena.

    Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«. Še danes se ga drži vzdevek »mali veliki mož«.

    Vsebina

    Življenjepis

    Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu na Korziki (v sporu s francosko oblastjo). Znotraj družine so govorili samo korziško. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji.

    Vojaška kariera

    Nemirni čas francoske revolucije je dočakal v Parizu, s činom topniškega stotnika. Napredoval je tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje po revoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeli žirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož - direktorij). Ker je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po nizu bitk in spretnih manevrov porazil avstrijsko cesarsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja; Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu leta 1797. Po neuspehu v Egiptu (Britanci so ga premagali v pomorski bitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.

    Napoleon - cesar Francozov

    Napoleon Bonaparte, kot ga je leta 1805 upodobil Andrea Appiani

    Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

    Napoleonova osvajanja

    Napoleonova želja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v Rensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije je ostala le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju v eni najznamenitejših pomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Veliko Britanijo. Sčasoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo; pri Borodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je Napoleon sicer zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala. Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (verjetno so ga podtaknili Rusi). Ruski feldmaršal Kutuzov je v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojsko k popolnemu umiku. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812.

    Detajl spomenika bitke pri Austerlitzu - Slavkovu, pokrajina Moravska, Češka

    Napoleonov konec

    Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carju Aleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji se je spopadel z zavezniško vojsko združenih angleških, ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski). Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. Vzrok njegove smrti naj bi bila zastrupitev z arzenikom.[navedi vir]

    Rodovnik

     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    16. Giuseppe Maria Buonaparte
     
     
     
     
     
     
     
    8. Sebastiano Nicola Buonaparte
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    17. Maria Colonna Bozzi
     
     
     
     
     
     
     
    4. Giuseppe Maria Buonaparte
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    18. Carlo Tusoli
     
     
     
     
     
     
     
    9. Maria Anna Tusoli
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    19. Isabella
     
     
     
     
     
     
     
    2. Carlo Maria Buonaparte
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    10. Giuseppe Maria Paravisini
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    5. Maria Saveria Paravisini
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    22. Angelo Agostino Salineri
     
     
     
     
     
     
     
    11. Maria Angela Salineri
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    23. Francetta Merezano
     
     
     
     
     
     
     
    1. Napoleon I Bonaparte,
    francoski cesar in kralj Italije
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    24. Giovanni Girolamo Ramolino
     
     
     
     
     
     
     
    12. Giovanni Agostino Ramolino
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    25. Maria Laetitia Boggiano
     
     
     
     
     
     
     
    6. Giovanni Geronimo Ramolino
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    26. Andrea Peri
     
     
     
     
     
     
     
    13. Angela Maria Peri
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    27. Maria Maddalena Colonna d'Istria
     
     
     
     
     
     
     
    3. Maria Letizia Ramolino
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    28. Giovanni Antonio Pietrasanta
     
     
     
     
     
     
     
    14. Giuseppe Maria Pietrasanta
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    7. Angela Maria Pietrasanta
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    15. Maria Josephine Malerba
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     


    Francoski cesar Napoleon I
    Rodbina Bonaparte
    Politične funkcije
    Predhodnik: 
    Francoski direktorij
    Začasni konzul Francije
    11.november – 12.december 1799
    Služboval ob:
    Roger Ducos in Emmanuel-Joseph Sieyès
    Postal konzul
    Nov naziv
    Ustanovitev Konzulata
    Prvi konzul Francije
    12.december 1799 – 18.maj 1804
    Služboval ob:
    Jean Jacques Régis de Cambacérès (Drugi konzul)
    Charles-François Lebrun (Tretji konzull)
    Postal cesar
    Vladarski nazivi
    Nezasedeno
    Zadnji nosilec naziva
    Ludvik XVI. Francoski
    kot Kralj Francozov
    Cesar Francozov
    18.maj 1804 – 11.april 1814
    Naslednik: 
    Ludvik XVIII. Francoski
    kot Kralj Francije in Navare
    Nezasedeno
    Zadnji nosilec naziva
    Karel V. Habsburški
    kot zadnji kronani monarh, 1530
    Kralj Italije
    17.marec 1805 – 11.april 1814
    Nezasedeno
    Naslednji nosilec naziva
    Viktor Emanuel II. Savojski
    Predhodnik: 
    Ludvik XVIII. Francoski
    kot Kralj Francije in Navare
    Francoski cesar
    20.marec – 22.junij 1815
    Naslednik: 
    Ludvik XVIII. Francoski
    kot Kralj Francije in Navare
    (Napoleon II
    according to his will only)
    Nov naziv
    Ustanovitev države
    Vodja Renske konfederacije
    12.julij 1806 – 19.oktober 1813
    Razpad Renske konfederacije
    Nazivi, za katere se izraža zahteva
    Nov naziv — TITULAREN NAZIV —
    Cesar Francozov
    11.april 1814 – 20.marec 1815
    Nezasedeno
    Naslednji nosilec naziva
    Napoleon II

    Sklici

    Glej tudi

    Zunanje povezave