Nemščina

Nemščina
Deutsch, Deutsche Sprache
Izgovorjava	Predloga:IPA-de
Materni jezik	Nemčija, Lihtenštajn, Avstrija, Belgija, Italija, Švica, Luksemburg in med nemško diasporo po svetu
Št. maternih govorcev	Standardna nemščina: 90 milijonov  (2010)[1] vse variacije nemščine: 120 milijonov (1990–2005)[2] Govorci drugega jezika: 80 milijonov (2006)[3]
Jezikovna družina	indoevropski germanski zahodnogermanski visokonemški Nemščina
Zgodnejše oblike	stara visoka nemščina srednja visoka nemščina zgodnja nova visoka nemščina Nemščina
Pisava	latinica (nemška abeceda) nemška Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Evropska unija (uradni in delovni jezik)  Nemčija  Avstrija  Švica  Italija (samo v Južni Tirolski)  Lihtenštajn  Luksemburg  Belgija
Priznani manjšinski jezik	Češka[4]  Denmark[5]  Hungary[6]  Kazahstan[7]  Italija (samo Južna Tirolska)  Namibija (nacionalni jezik; uradni jezik 1984–90)[8][9]  Poljska (nadomestni jezik)[10]  Romunija[11]  Russia[12]  Slovaška (uradni jezik občine Krahule/Blaufuß)[3][13]  Brazilija (souradni jezik občine Pomerode in drugih občin)[14]  Južna Afrika[15]  Vatikan (administrativni in ukazni jezik Švicarske garde)[16] Venezuela (Colonia Tovar)[17]
Regulator	ni uradnega regulatorja (Nemško ortografijo regulira Rat für deutsche Rechtschreibung[18]).
Jezikovne kode
ISO 639-1	de
ISO 639-2	ger (B) deu (T)
ISO 639-3	Različno: deu – nova visoka nemščina gmh – srednja visoka nemščina goh – stara visoka nemščina gct – Alemán Coloniero bar – Austro-Bavarian cim – Cimbrian geh – Hutterite German ksh – Kölsch nds – nizka nemščina sli – Lower Silesian ltz – luksemburščina vmf – Main-Franconian mhn – Mócheno pfl – Palatinate German pdc – Pennsylvania German pdt – Plautdietsch swg – švabska nemščina gsw – alemanska nemščina uln – Unserdeutsch sxu – Upper Saxon wae – Walser German wep – vestfalijski jezik
Glottolog	high1287  (High Franconian)[19] uppe1397  (Upper German)[20]
Linguasphere	52-AC (celinski zahodnogermanski) > 52-ACB (nemščina & nizozemščina) > 52-ACB-d (srednjenemški vklj. 52-ACB–dl & -dm Standardna/generalizirana visoka nemščina) + 52-ACB-e & -f (Upper German & alemanska nemščina) + 52-ACB-g (jidiš) + 52-ACB-h (émigré German variacije vklj. 52-ACB-hc Hutterite German & 52-ACB-he Pennsylvania German etc.) + 52-ACB-i (Yenish); skupaj 285 variacij: 52-ACB-daa do 52-ACB-i
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Némščina (nemško Deutsch) spada v zahodno vejo germanskih jezikov. Z okoli 140 milijonov govorcev spada med največje svetovne jezike. Govorijo jo predvsem v Nemčiji, Avstriji, Lihtenštajnu, večjem delu Švice, Luksemburgu, na Južnem Tirolskem v Italiji, v Opoljskem vojvodstvu (v Šleziji) na Poljskem, v vzhodnih provincah Belgije, delih Romunije ter v Alzaciji v Franciji. Nezanemarljive nemško govoreče manjšine ostajajo v nekdanjih kolonijah, kot je Namibija, ter v vzhodnoevropskih državah, kot so Češka, Slovaška, Romunija, Kazahstan, Madžarska, Ukrajina in Rusija. Tudi ločine, kot so Amiši in nekateri Menoniti govorijo narečje nemščine. Približno 120 milijonov ali četrtina prebivalcev Evropske unije govori nemščino kot materni jezik. Nemščina je kot tuji jezik tretja najbolj priljubljena na svetu in druga v Evropi (za angleščino), v ZDA ter na Japonskem.

K nemškemu jeziku spadata dve glavni narečni skupini: visoka nemščina in nizka nemščina. Medtem ko je visoka nemščina doživela premik soglasnikov (hochdeutsche Lautverschiebung), je nizka nemščina - kot nizozemščina, angleščina in skandinavski jeziki - ohranila stare germanske soglasnike. Visokonemška narečja pa delimo v dve podskupini: zgornjo ter srednjo nemščino. Visokonemški knjižni jezik je imel svojo podlago v pisarniškem jeziku saške kneževine šestnajstega stoletja, ki ga je Martin Luther uporabljal v svojem prevodu Svetega pisma iz grščine oz. hebrejščine. Z Biblijo se je razširil prav ta knjižni jezik po celi Nemčiji in je v 17. stoletju tudi izpodrinil nizko nemščino kot uradni jezik v severni Nemčiji.

Okoli leta 1000 so govorili nemška narečja med Vogezi (danes Francija) in reko Saale ter med rekama Eider in zgornjo Adižo. Z nemško vzhodno kolonizacijo med sledečimi stoletji se je nemščina postopoma razširjala do Pomorjanske, Šlezije in Vzhodne Prusije, do Flensburga ter do Karavank. Največje jezikovno območje je imela na začetku dvajsetega stoletja. Po 2. svetovni vojni je izgubila območja vzhodno od Odre, Lužiške Nise, Krušnih gora in Šumave zaradi izgona tamkajšnjega prebivalstva.

V 90. letih 20. stoletja so postopoma uvedli nov pravopis, ki je zastarela pravila glede dvojnih soglasnikov, ponavljajočih se kombinacij črk ipd. naredil bolj logična. Dvojni soglasniki (mednje iz zgodovinskih razlogov štejemo tudi tz) se lahko pojavijo samo za kratkimi samoglasniki. Kombinacije črk (npr. st) se sedaj napišejo tolikokrat, kolikokrat se izgovorijo (npr. selbstständig), pri sestavljenih besedah se po novem lahko neka črka ponovi tudi več kot dvakrat zaporedoma (npr. Schifffahrt). Razčiščena je tudi zmeda glede ß, ki se lahko pojavi le za dolgimi samoglasniki, za kratkimi pa se po prvem pravilu lahko pojavi le ss.

V švicarski nemščini črke ß ne uporabljajo, namesto nje zmeraj pišejo ss.