Išči

    Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino

    Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino
    NobelPrizeMedal.jpg
    Podeljeno za odkritja na področjih fiziologije ali medicine, ki so najbolj koristila človeštvu
    Podeljuje Nobelov zbor Karolinskega inštituta/Nobelov sklad
    Mesto Stockholm, Švedska
    Prvič podeljeno 1901
    Uradna spletna stran

    Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (švedsko Nobelpriset i fysiologi eller medicin, včasih poslovenjeno tudi kot Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino ali samo Nobelova nagrada za medicino[1]) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za odkritja na področjih fiziologije in medicine.

    Kemik in industrialec Alfred Nobel se je zanimal za eksperimentalno fiziologijo in je v svoji oporoki predvidel podeljevanje nagrad na tem področju, konkretno za odkritja, ki so v preteklem letu »najbolj koristila človeštvu«. To je ena od petih nagrad, financirana iz sklada, ki ga je zapustil v ta namen. Izbiro nagrajencev je prepustil Karolinskemu inštitutu. Kot pri ostalih nagradah nagrajence nominirajo akademiki in nekdanji nobelovci z vsega sveta, podeljuje pa jih Nobelov sklad (Karolinski inštitut je pri izbiri od njega neodvisen) na ceremoniji 10. decembra vsako leto, na kateri izbranci prejmejo nagrado iz rok švedskega kralja. Denarni del nagrade, ki se izplačuje iz Nobelove zapuščine (odvisen od finančnega stanja sklada, trenutno okrog 10 milijonov kron oz. milijon evrov), spremlja zlat medaljon z njegovim portretom in plaketa.

    Sprva je nagrajence izbiral ves profesorski zbor Karolinskega inštituta, leta 1977 pa bi moral zaradi sprememb v švedski zakonodaji kot javna ustanova javno razkriti nominirance, kar bi bilo proti pravilom sklada, po katerih morajo biti nominacije tajne še 50 let po podelitvi nagrade. Zato je bil ustanovljen Nobelov zbor (Nobelförsamlingen vid Karolinska Institutet), ki ga sestavlja 50 profesorjev inštituta, a je v pravnem smislu ločena ustanova. Ta zdaj presoja nominacije in izbira nagrajence. Leta 1968 je bil dodan pogoj, da si lahko vsako od nagrad delijo največ trije prejemniki.

    Skladno z osnovno idejo nagrad komite izbira raziskovalce, ki so prispevali temeljna odkritja namesto tistih, ki so ta odkritja uspešno prenesli v prakso. Tako denimo v nasprotju s pričakovanjem javnosti nista prejela nagrade Jonas Salk in Albert Sabin, ki sta razvila učinkoviti cepivi proti otroški paralizi, temveč so jo prejeli John F. Enders, Thomas H. Weller in Frederick C. Robbins za odkritje, da se lahko virus povzročitelj razmnožuje v laboratorijski kulturi opičjih celic, kar je omogočilo razvoj cepiva. Po drugi strani je pomen temeljnih odkritij v znanosti včasih težko predvideti, zato je postalo običajno, da raziskovalec prejme nagrado več desetletij po svojem prelomnem odkritju, ko postane njegov pomen očiten. Najbolj izstopajoč primer je Francis Peyton Rous, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino leta 1966, 55 let po odkritju, da lahko virusi sprožijo rakave spremembe pri poskusnih živalih. Zaradi tega imajo večjo možnost za prejem dolgoživi posamezniki in številna pomembna odkritja niso bila deležna priznanja za časa odkriteljevega življenja. Nobelove nagrade se namreč ne podeljujejo posthumno, edina izjema je imunolog Ralph M. Steinman, ki je umrl tri dni pred razglasitvijo nagrajencev leta 2011, a je bila sprejeta odločitev, da ostane prejemnik, saj Nobelov zbor za njegovo smrt ni vedel in so ga izbrali že pred tem, le razglasili še ne.[2] Poleg tega je odbor v letih od ustanovitve sprejel več spornih odločitev o prejemnikih, zlasti od leta 1968, ko je bilo izpuščenih več pomembnih članov ekip, ki so prispevale k prepoznanim odkritjem.

    V devetih letih nagrade niso bile podeljene (1915–1918, 1921, 1925, 1940–1942), to se je največkrat zgodilo med prvo in drugo svetovno vojno. Leta 1939 jo je bil prisiljen zavrniti odkritelj antibakterijskega delovanja učinkovine prontosil, Gerhard Domagk, saj je Adolf Hitler prepovedal državljanom Tretjega rajha sprejemanje Nobelovih nagrad po tistem, ko je nagrado za mir prejel disident Carl von Ossietzky. Domagk je lahko medaljo in plaketo prevzel šele po padcu nacizma, leta 1947, denarni del nagrade pa je po pravilih podeljevalca medtem prešel nazaj v Nobelov sklad in do njega ni bil več upravičen.

    Seznam prejemnikov[3]

    1900.   1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909
    1910. 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919
    1920. 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929
    1930. 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1938 1939
    1940. 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1947 1948 1949
    1950. 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959
    1960. 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969
    1970. 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979
    1980. 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989
    1990. 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999
    2000. 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
    2010. 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019        

     

    1901

    Emil Adolf von Behring

    za serumsko zdravljenje davice

    1902

    Ronald Ross

    za raziskave malarije

    1903

    Niels Ryberg Finsen

    za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo

    1904

    Ivan Petrovič Pavlov

    za raziskave fiziologije prebavnega sistema

    1905

    Robert Koch

    za odkritje povzročitelja tuberkuloze

    1906

    Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal

    za raziskave živčnega sistema

    1907

    Charles Louis Alphonse Laveran

    za raziskave patogenih praživali

    1908

    Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich

    za raziskave imunskega sistema

    1909

    Emil Theodor Kocher

    za raziskave ščitnice

    1910

    Albrecht Kossel

    za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin

    1911

    Allvar Gullstrand

    za raziskave delovanja očesne leče

    1912

    Alexis Carrel

    za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov

    1913

    Charles Robert Richet

    za odkritje anafilakse

    1914

    Robert Bárány

    za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa

    1919

    Jules Bordet

    za odkritje dopolnitev imunskega sistema

    1920

    Schack August Steenberg Krogh

    za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar

    1922

    Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof

    za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline

    1923

    Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod

    za odkritje inzulina

    1924

    Willem Einthoven

    za odkritje mehanizma elektrokardiograma

    1926

    Johannes Andreas Grib Fibiger

    za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.

    1927

    Julius Wagner-Jauregg

    za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo

    1928

    Charles Jules Henri Nicolle

    za raziskave tifusa

    1929

    Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins

    za odkritje različnih vitaminov

    1930

    Karl Landsteiner

    za odkritje človeških krvnih skupin

    1931

    Otto Heinrich Warburg

    za raziskave citokromov pri celičnem dihanju

    1932

    sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian

    za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov

    1933

    Thomas Hunt Morgan

    za odkritje pomena kromosomov pri dednosti

    1934

    George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy

    za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost

    1935

    Hans Spemann

    za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov

    1936

    sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi

    za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev

    1937

    Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt

    za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom

    1938

    Corneille Jean François Heymans

    za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane

    1939

    Gerhard Domagk

    za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam

    1943

    Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy

    za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe

    1944

    Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser

    za odkritje različnih oblik živčnih vlaken

    1945

    sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey

    za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni

    1946

    Hermann Joseph Muller

    za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije

    1947

    Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay

    za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev

    1948

    Paul Hermann Müller

    za odkritje insekticida DDT

    1949

    Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz

    Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije

    1950

    Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench

    za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije

    1951

    Max Theiler

    za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici

    1952

    Selman Abraham Waksman

    za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi

    1953

    Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann

    Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A

    1954

    John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins

    za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti

    1955

    Axel Hugo Theodor Theorell

    za raziskave encimov, posebno oksidacijskih

    1956

    André Frédéric Cournand, Werner Forßmann‎, Dickinson W. Richards

    za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni

    1957

    Daniel Bovet

    za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov

    1958

    George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg

    za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu

    1959

    Severo Ochoa, Arthur Kornberg

    za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK

    1960

    sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar

    za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi

    1961

    Georg von Békésy

    za pojasnitev ušesnega polža

    1962

    Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Wilkins

    za odkritje molekulske zgradbe DNK

    1963

    sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley

    za opis električnega prenosa impulzov po živcih

    1964

    Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen

    za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin

    1965

    François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod

    za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov

    1966

    Peyton Rous, Charles Brenton Huggins

    Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni

    1967

    Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald

    za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje

    1968

    Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg

    za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin

    1969

    Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria

    za raziskave razmnoževanja in genetike virusov

    1970

    sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod

    za raziskave nevrotransmiterjev

    1971

    Earl W. Sutherland ml.

    za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev

    1972

    Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter

    za odkritje kemične zgradbe protiteles

    1973

    Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen

    za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater

    1974

    Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade

    za opis zgradbe in funkcije organelov v celici

    1975

    David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin

    za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice

    1976

    Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek

    Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni

    1977

    Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow

    Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa

    1978

    Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith

    za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji

    1979

    Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield

    za razvoj računalniško podprte tomografije

    1980

    Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell

    za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu

    1981

    Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel

    Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih

    1982

    Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane

    za odkritje prostaglandinov

    1983

    Barbara McClintock

    za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi

    1984

    Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein

    za teorije o specifičnosti v razvoju in regulaciji imunskega sistema ter odkritje mehanizma nastanka monoklonskih protiteles

    1985

    Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein

    za opis uravnavanja presnove holesterola

    1986

    Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini

    za odkritje rastnega faktorja

    1987

    Susumu Tonegava

    za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles

    1988

    sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings

    Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov

    1989

    J. Michael Bishop, Harold E. Varmus

    za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov

    1990

    Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas

    za raziskave transplantacije organov in celic

    1991

    Erwin Neher, Bert Sakmann

    za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti

    1992

    Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs

    za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov

    1993

    Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp

    za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK

    1994

    Alfred G. Gilman, Martin Rodbell

    za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah

    1995

    Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus

    za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes

    1996

    Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel

    za opis uporabe molekul MHC pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic

    1997

    Stanley B. Prusiner

    za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov

    1998

    Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad

    za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida

    1999

    Günter Blobel

    za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice

    2000

    Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R. Kandel

    Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni

    2001

    Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse

    za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla

    2002

    Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston

    za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti

    2003

    Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield

    za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco

    2004

    Linda B. Buck in Richard Axel

    za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema

    2005

    Barry J. Marshall in Robin Warren

    za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku

    2006

    Andrew Z. Fire in Craig C. Mello

    za odkritje RNA interference - utišanje genov z dvovijačno RNA

    2007

    Mario Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies

    za odkritja na področju ciljanja genov

    2008

    Harald zur Hausen, Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier

    za odkritja virusov, ki povzročajo nevarne človeške bolezni - zur Hausen za odkritje humanega papiloma virusa in njegove vloge pri raku materničnega vratu, Barré-Sinoussi in Montagnier pa za odkritje virusa HIV

    2009

    Elizabeth Blackburn, Carol W. Greider in Jack W. Szostak

    za odkritje, kako so kromosomi zaščiteni s telomerami, in encima telomeraze

    2010

    Robert G. Edwards

    za razvoj oploditve in vitro

    2011

    Bruce Beutler, Jules Hoffmann in Ralph Steinman

    Beutler in Hoffmann za odkritja na področju aktivacije prirojene imunosti, Steinman za odkritje dendritičnih celic in njihove vloge pri specifični imunosti

    2012

    John B. Gurdon in Šinja Jamanaka

    za odkritje, da je možno zrele celice reprogramirati tako, da postanejo pluripotentne

    2013

    James Rothman, Randy Schekman in Thomas C. Südhof

    za odkritja mehanizmov regulacije vezikularnega transporta, pomembnega transportnega sistema v naših celicah

    2014

    John O'Keefe, May-Britt Moser in Edvard I. Moser

    za odkritje celic, ki predstavljajo sistem pozicioniranja v možganih

    2015

    William C. Campbell, Satoši Omura in Joujou Tu

    Campbell in Omura za odkritja novih terapij proti okužbam z zajedavskimi glistami, Tu za odkritje nove terapije proti malariji.

    2016

    Jošinori Osumi

    za odkritja mehanizmov avtofagije.

    2017

    Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael W. Young

    za odkritje molekularnih mehanizmov, ki nadzirajo cirkadiani ritem.

    2018

    James P. Allison in Tasuku Hondžo

    za odkritje terapije za raka z inhibicijo negativne imunske regulacije.

    2019

    William Kaelin Jr., Peter J. Ratcliffe, Gregg L. Semenza

    za odkritja, kako celice zaznavajo in se prilagajajo na dostopnost kisika.

    Sklici in opombe

    1. "Nobelova nagrada za medicino za odkritje recikliranja celic". MMC RTV-SLO. 3.10.2016. Pridobljeno dne 4.9.2017.
    2. Orange, Richard (3.10.2011). "Nobel jury left red faced by death of laureate". The Telegraph. Pridobljeno dne 9.10.2011.
    3. Imena nagrajencev in citati so s spletne strani Nobelovega sklada.

    Viri

    Zunanje povezave