Išči

    Paleografija

    Paleografíja (grško palaios star, graphe pisava) je pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s preučevanjem razvoja in širjenja vrst pisav. Z razbiranjem zapisov se ukvarja epigrafika.

    Paleografija je pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s proučevanjem starih pisav:

    • proučuje nastanek pisave in njen razvoj;
    • proučuje branje, razumevanje in datiranje pisave;
    • razrešuje kratice in okrajšave ter druge posebnosti.

    Poleg proučevanja pisave pa paleografija proučuje tudi zunanji izgled rokopisa (črnilo, ilustracije, vezavo,…).

    Pisava je zgodovinski izraz kulturnega in duhovnega življenja družbe, zato pravimo, da paleografija proučuje tudi kulturni in duhovni razvoj družbe ob tem, ko proučuje pisavo. Pri tem raziskovanju in proučevanju sta pomembna dva pristopa:

    • pomožno-zgodovinski pristop;
    • kulturno-zgodovinski pristop.

    Poznamo toliko različnih paleografij kot poznamo različnih pisav (latinska, arabska, grška, …).

    Paleografija je interdisciplinarna veda, ki se povezuje s številnimi drugimi vedami (zgodovina, umetnost, literatura, arhitektura, pravo,…).

    Zgodovina paleografije

    Prva omemba – 1708 Montefalcon

    Jezuiti:

    Benediktinci:

    1681 Mabillon – »oče paleografije«

    Začetki paleografije so povezani z začetki diplomatike. Izda šest knjig o diplomatiki z metodologijo reševanja diplomatičnih vprašanj. Prvi sistematizira latinico, kar predstavlja začetek latinske paleografije.

    1713 Maffei – popravi napačno Mabillonovo idejo in korigira, da:

    2/2 18C – paleografija pride na univerze (Gissen, Gottingen, Strassbourg)

    Galterer z univerze v Gottingu

    19C – klasična doba paleografije in diplomatike

    Paleografija na Slovenskem