Išči

    Pieter Zeeman

    Pieter Zeeman
    Portret
    Pieter Zeeman, okoli 1920
    Rojstvo25. maj 1865({{padleft:1865|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
    Zonnemaire[d][4]
    Smrt9. oktober 1943({{padleft:1943|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[5][1][…] (78 let)
    Amsterdam[6][5][4]
    BivališčeZastava Nizozemske Nizozemska
    Državljanstvonizozemsko
    Narodnost nizozemska
    Področjafizika
    UstanoveUniverza v Leidnu
    Univerza v Amsterdamu
    Alma materUniverza v Leidnu
    doktorat 1893
    Mentor doktorske
    disertacije
    Heike Kamerlingh Onnes Nobel prize medal.svg
    Poznan poZeemanov pojav
    Pomembne nagradeNobel prize medal.svg Nobelova nagrada za fiziko (1902)
    Matteuccijeva medalja (1912)
    medalja Henryja Draperja (1921)
    Rumfordova medalja (1922)

    Pieter Zeeman [píter zéman], nizozemski fizik, * 25. maj 1865, Zonnemaire, Nizozemska, † 9. oktober 1943, Amsterdam, Nizozemska.

    Življenje in delo

    Zeeman je študiral pri Lorentzu na Univerzi v Leidnu. Leta 1890 je tam začel predavati.

    Leta 1896 je na Lorentzovo pobudo začel proučevati učinek magnetnih polj na izvor svetlobe. Pri tem je leta 1897 odkril, da so se spektralne črte v izsevani svetlobi še dalje razcepile na več drugih črt, kar je postalo znano kot Zeemanov pojav. V spektru svetlobe, ki jo seva plin v zunanjem magnetnem polju, so črte razcepljene na več črt. Normalni Zeemanov pojav, pri katerem se spektralna črta v zunanjem magnetnem polju razcepi na tri črte, lahko pojasnimo tudi v okviru klasične fizike. Gibanje elektrona v atomu si predstavljamo sestavljeno iz nihanja v smeri magnetnega polja in iz vrtenja v eni in v drugi smeri v ravnini, pravokotni na polje. Frekvenca, ki ustreza nihanju, ostane nespremenjena, od frekvenc, ki ustrezata kroženju, pa se zaradi magnetnega polja ena nekoliko poveča in druga nekoliko zmanjša. Anomalni Zeemanov pojav, pri katerem se spektralna črta v splošnem razcepi na več črt, pa lahko pojasnimo le kvantnomehansko. Pri normalnem in anomalnem Zeemanovem pojavu je razcep črt sorazmeren z gostoto magnetnega polja. V spektru vodikovega atoma v magnetnem polju z gostoto 0,01 T ustreza razcepu črt frekvenčna razlika s-1. To je samo razlike med rumenima črtama v natrijevemu spektru. Zato lahko Zeemanov pojav opazujemo le z zelo ločljivimi spektrografi. Pojav je pojasnil Lorentz. Za to odkritje sta leta 1902 oba prejela Nobelovo nagrado za fiziko.

    Leta 1900 je Zeeman postal profesor fizike na Univerzi v Amsterdamu in leta 1908 predstojnik njenega Fizikalnega inštituta. Tam je ostal do smrti. Vodil je raziskave širjenja svetlobe v gibljivih snoveh, kot so kapljevine, voda, tekoči kristali in kamenica.

    Einstein z Ehrenfestom na obisku pri Zeemanu v Amsterdamu okoli leta 1920

    Priznanja

    Nagrade

    Leta 1921 je prejel medaljo Henryja Draperja.

    Poimenovanja

    Po njem se imenuje krater Zeeman na Luni.

    Sklici

    1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
    2. 2,0 2,1 Pieter Zeeman — 2009.
    3. Encyclopædia Britannica
    4. 4,0 4,1 www.accademiadellescienze.it
    5. 5,0 5,1 Зееман Питер // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
    6. Album Academicum — 2007.

    Zunanje povezave