Išči

    Rentgenij

    Rentgenij, 111Rg
    Rentgenij
    IzgovarjavaIPA: [rentgenij]
    Videzsrebrnkast (predviden)[1]
    Masno število[282] (unconfirmed: 286)
    Rentgenij v periodnem sistemu
    Vodik Helij
    Litij Berilij Bor Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
    Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
    Kalij Kalcij Skandij Titan Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
    Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
    Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
    Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson
    Au

    Rg

    Uhp
    darmštatijrentgenijkopernicij
    Vrstno število (Z)111
    Skupinaskupina 11
    Periodaperioda 7
    Blok  blok d
    Razporeditev elektronov[Rn] 5f14 6d9 7s2 (napovedano)[1][2]
    Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 32, 32, 17, 2 (predvidena)
    Fizikalne lastnosti
    Faza snovi pri STPtrdnina (predvidena)[3]
    Gostota (blizu s.t.)28,7 g/cm3 (predvidena)[2]
    Lastnosti atoma
    Oksidacijska stanja(−1), (+1), (+3), (+5), (+7) (napovedano)[2][4][5]
    Ionizacijske energije
    • 1.: 1020 kJ/mol
    • 2.: 2070 kJ/mol
    • 3.: 3080 kJ/mol
    • (več) (vse predvidene)[2]
    Atomski polmerempirično: 138 pm (predviden)[2][4]
    Kovalentni polmer121 pm (predviden)[6]
    Druge lastnosti
    Pojavljanje v naraviumetno
    Kristalna strukturatelesno centrirana kubična (tck)
    Telesno centrirana kubična kristalna struktura za rentgenij

    (predvidena)[3]
    Številka CAS54386-24-2
    Zgodovina
    Poimenovanjeafter Wilhelmu Röntgenu
    OdkritjeGesellschaft für Schwerionenforschung (2002)
    Najpomembnejši izotopi rentgenija
    Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
    272Rg sint. 2 ms α 268Mt
    274Rg sint, 12 ms α 272Mt


    278Rg sint. 4 ms α 274Mt
    279Rg sint. 0,09 s α 275Mt
    280Rg sint. 4,6 s α 276Mt
    281Rg[7][8] syn 17 s SF 90%
    α 10% 277Mt
    282Rg[9] sint. 100 s α 278Mt
    283Rg[10] sint. 5,1 min? SF
    286Rg[11] sint. 10,7 min? α 282Mt
    Kategorija Kategorija: Rentgenij
    prikaži · pogovor · · | reference

    Rentgenij, tudi Roentgenij ali Röntgenij, je kemični element s simbolom Rg in atomskim številom 111. Gre za izredno radioaktivni sintetični element, ki ga je mogoče ustvariti v laboratoriju, v naravi pa ga ne najdemo. Najbolj stabilni znani izotop, rentgenij-282, ima razpolovno dobo 100 sekund, čeprav ima nepotrjeni rentgenij-286 daljši razpolovni čas, približno 10,7 minut.[12] Rentgenij je prvič ustvaril leta 1994 Center za raziskave težkih ionov GSI Helmholtz blizu Darmstadta v Nemčiji. Ime je dobil po fiziku Wilhelmu Röntgenu (lahko se zapiše tudi kot Roentgen), ki je odkril rentgenske žarke.[13]

    V periodnem sistemu je transaktinoidni element v d-bloku. Je član 7. periode in je uvrščen med elemente 11. skupine, čeprav niso bili izvedeni nobeni kemični poskusi, ki bi potrdili, da se obnaša kot težji homolog zlata v 11. skupini ter kot deveti član 6d serije prehodnih kovin. Izračunano je, da ima rentgenij podobne lastnosti kot njegovi lažji homologi, baker, srebro in zlato, čeprav lahko kaže nekaj razlik.

    Vsebina

    Uvod

    A graphic depiction of a nuclear fusion reaction
    Grafični prikaz jedrske fuzijske reakcije. Dve jedri se zlijeta v eno in oddajata nevtron. Reakcije, ki so do sedaj ustvarile nove elemente, so bile podobne, z edino možno razliko, da je včasih prišljo do emisije več singularnih nevtronov ali pa do emisije sploh ni prišlo. Neutron je angleška beseda za nevtron.

    Najtežja[a] jedra nastanejo v jedrskih reakcijah, ki združijo dve drugi jedri neenake velikosti[b] v eno; v grobem velja, da bolj, kot sta jedri glede na maso neenaki, večja je možnost, da bosta reagirali.[19] Iz materiala iz težjih jeder se naredi tarča, ki jo nato bombardira snop lažjih jeder. Dve jedri se lahko združita v eno samo, če se dovolj približata; normalno se jedra (vsa pozitivno nabita) med seboj odbijajo zaradi elektrostatičnega odbijanja. Močna interakcija lahko to odbojnost premaga, vendar le na zelo kratki razdalji od jedra; jedra žarka se tako močno pospeši, da postane taka odbojnost nepomembna v primerjavi s hitrostjo jedra v snopu.[20] Samo približevanje ni dovolj, da se dve jedri zlijeta: ko se dve jedri približata, običajno ostaneta skupaj približno 10−20 sekunde in se nato ločita (ne nujno v isti sestavi kot pred reakcijo), namesto da tvorita eno jedro.[20][21] Če pride do fuzije, je začasna združitev, imenovana sestavljeno jedro, vzbujeno stanje. Da bi izgubilo energijo vzbujenja in doseglo stabilnejše stanje, se sestavljeno jedro razcepi ali izvrže enega ali več nevtronov,[c] ki odnesejo odvečno energijo.[d]

    Žarek prehaja skozi tarčo in doseže naslednjo komoro – separator; če novo jedro nastane, potuje skupaj s tem žarkom.[25] V separatorju se novo nastalo jedro loči od drugih nuklidov (prvotnega žarka in vseh drugih reakcijskih produktov)[e] in prenese v pregradno-površinski detektor, ki jedro ustavi. Tam je zaznana natančna lokacija prihajajočega udarca na detektor; prav tako tudi njegova energija in čas prihoda.[25] Prenos traja približno 10−6 sekunde; da jo lahko zazna, jedro med tem ne sme razpasti.[28] Jedro se ponovno zabeleži, ko se zabeleži njegovo razpadanje in izmeri lokacija, energija in čas razpada.[25]

    Stabilnost jedra zagotavlja močna interakcija, vendar je njegov obseg zelo kratek; ko jedra povečamo, vpliv močne interakcije na najbolj oddaljene nukleone (protone in nevtrone) oslabi. Prav tako jedro raztrga elektrostatično odbijanje med protoni, saj ima neomejen domet.[29] Za jedra najtežjih elementov je tako teoretično napovedan[30] in doslej opazovan[31] predvsem propad z razpadnimi načini, ki jih povzroča takšna odbijanje: alfa razpad in spontana cepitev;[f] ti načini prevladujejo za jedra supertežkih elementov. Alfa razpadi so zaznani z oddajanjem alfa delcev, produkte razpada pa je enostavno določiti pred dejanskim razpadom; če takšno razpadanje ali niz zaporednih razpadov ustvari znano jedro, lahko prvotni produkt reakcije aritmetično določimo.[g] Spontana cepitev proizvaja različna jedra kot produkte, zato prvotnega nuklida ni mogoče določiti od njegovih produktov.[h]

    Informacije, ki so na voljo fizikom, katerih namen je sintetizirati enega najtežjih elementov, so torej informacije, zbrane na detektorjih: lokacija, energija in čas prihoda delca na detektor ter podatki o njegovem razpadu. Fiziki analizirajo te podatke in skušajo ugotoviti ali jih je dejansko povzročil nov element in ali jih ni mogel povzročiti drugačen nuklid od tistega, katerega so iskali. Pridobljeni podatki pogosto ne zadoščajo za sklep, da je bil nov element vsekakor ustvarjen in če za opažene učinke ni druge razlage, so bile narejene napake pri interpretaciji podatkov.

    Zgodovina

    Rentgenij je poimenovan po fiziku Wilhelmu Röntgenu, odkritelju rentgenskih žarkov.
    Kulisa za predstavitev odkritja in prepoznavanja rentgenija v GSI Darmstadt.

    Uradno odkritje

    Rentgenij je prvič sintetizirala mednarodna skupina pod vodstvom Sigurda Hofmanna v Gesellschaftu für Schwerionenforschung (GSI) v Darmstadtu v Nemčiji 8. decembra 1994.[38] Ekipa je bombardirala tarčo bizmuta-209 s pospešenimi jedri niklja-64 in odkrila tri jedra izotopa rentgenija-272:

    209Bi + 64Ni → 272Rg + 1Nt

    Ta reakcija je bila prej izvedena na Združenem inštitutu za jedrske raziskave v Dubni (takrat v Sovjetski zvezi) leta 1986, vendar takrat niso opazili nobenega atoma 272Rg.[39] Leta 2001 je Skupna delovna skupina IUPAC / IUPAP (JWP) ugotovila, da v prvem poskusu pri GSI ni bilo dovolj dokazov za odkritje.[40] Skupina GSI je svoj poskus ponovila leta 2002 in odkrila še tri atome.[41][42] V svojem poročilu za leto 2003 je JWP sklenil, da je treba skupini GSI priznati odkritje tega elementa.[43]

    Poimenovanje

    Z uporabo Mendelejeve nomenklature za neimenovane in neodkrite elemente je rentgenij znan kot eka-zlato. Leta 1979 je IUPAC objavil priporočila, v skladu s katerimi naj bi se element imenoval unununij (z ustreznim simbolom Uuu),[44] tj. sistematično ime elementa kot nadomestno ime, dokler element ni odkrit (in odkritje nato potrjeno) ter določeno stalno ime. Čeprav so se priporočila pogosto uporabljajo v kemijski skupnosti na vseh ravneh, od učilnic kemije do poglobljenih učbenikov, so bila med znanstveniki s tega področja večinoma prezrta, ki so ga imenovali element 111 s simbolom E111, (111) ali celo preprosto 111.

    Skupina GSI je leta 2004 predlagala ime rentgenij (Rg) v počastitev nemškega fizika Wilhelma Conrada Röntgena, odkritelja rentgenskih žarkov.[45] To ime je IUPAC sprejel 1. novembra 2004.

    Izotopi

    Rentgenij nima stabilnih ali naravnih izotopov. V laboratoriju je bilo sintetiziranih več radioaktivnih izotopov bodisi s fuzijo jeder lažjih elementov bodisi kot vmesni produkti razpada težjih elementov. Poročali so o devetih različnih izotopih rentgenija z atomskimi masami 272, 274, 278-283 in 286 (283 in 286 sta nepotrjena), od katerih imata dva, rentgenij-272 in rentgenij-274, poznani, a nepotrjeni metastabilni stanji. Vsi ti razpadajo z alfa razpadom ali spontano cepitvijo,[46] čeprav ima lahko 280Rg tudi vejo z zajetjem elektrona.[47]

    Stabilnost in razpolovni čas

    Vsi izotopi rentgenija so izredno nestabilni in radioaktivni; na splošno so težji izotopi stabilnejši od lažjih. Najstabilnejši znani izotop rentgenija, 282Rg, je tudi njegov najtežji znani izotop; njegova razpolovna doba je 100 sekund. Nepotrjeni 286Rg je še težji in zgleda, da ima še daljšo razpolovno dobo, približno 10,7 minut, zaradi česar bi bil eden najdlje živečih supertežkih nuklidov; prav tako izgleda, da ima nepotrjeni 283Rg dolg razpolovni čas približno, 5,1 minute. Poročali so tudi, da imata izotopa 280Rg in 281Rg razpolovni čas daljšega od sekunde. Preostali izotopi imajo razpolovni čas nekaj milisekund.[46]

    Predvidene lastnosti

    Z izjemo jedrskih lastnosti niso bile izmerjene nobene lastnosti rentgenija ali njegovih spojin; to je posledica izjemno omejene in drage proizvodnje ter dejstva, da rentgenij (in njegovi starši) zelo hitro razpadejo. Lastnosti kovine rentgenija tako ostajajo neznane in na voljo so le napovedi.

    Kemične

    Rentgenij je deveti član prehodnih kovin 6d bloka.[48] Izračuni njegovih ionizacijskih energij ter atomskih in ionskih polmerov so podobni izračunom njegovega lažjega homologa zlata, kar pomeni, da bodo osnovne lastnosti rentgenija podobne tistim drugih elementov 11. skupine, bakra, srebra in zlata, vendar naj bi pokazal tudi več razlik.

    Rentgenij naj bi bil žlahtna kovina. Standardni potencial elektrode za par Rg 3+/Rg je 1,9 V, večji od 1,5 V za par Au 3+/Au. Rentgenijeva prva ionizacijska energija naj bi bila 1020 kJ/mol skoraj enako velika kot od žlahtnega plina radona, ki je 1037 kJ/mol. Na podlagi najstabilnejših oksidacijskih stanj lažjih elementov skupine 11 naj bi rentgenij pokazal stabilni oksidacijski stanji +5 in +3 in manj stabilno +1 stanje. Stanje +3 naj bi bilo najbolj stabilno. Pričakuje se, da bo rentgenij(III) primerljiv z reaktivnostjo zlata(III), vendar bi moral biti bolj stabilen in tvoriti večje število spojin. Zlato tvori tudi nekoliko stabilno −1 stanje zaradi relativističnih učinkov, zato je predlagano, da to lahko stori tudi rentgenij: kljub temu naj bi bila elektrnonska afiniteta pri rentgeniju približno 1,6 eV (53 kcal/mol), kar je znatno nižje od vrednosti zlata, ki je 2,3 eV (53 kcal/mol), zato rentgenidi morda niso stabilni ali celo mogoči. 6d orbitale so destabilizirane zaradi relativističnih učinkov in interakcij med spinom in tirom; to se začne ob koncu četrte periode prehodnih kovin, zaradi česar je visoko oksidacijsko stanje rentgenija(V) stabilnejše od njegovega lažjega homologa zlata(V) (znanega samo v zlatovem pentafluoridu, Au2F10), saj 6d elektroni v večji meri sodelujejo pri vezi. Interakcije med spinom in tirom stabilizirajo molekulske spojine rentgenija z več vezi 6d elektronov; na primer RgF
    6
    naj bi bil stabilnejši od RgF
    4
    , ki naj bi bil stabilnejši od RgF
    2
    . Stabilnost RgF
    6
    je homologna AuF
    6
    ; srebrov analog AgF
    6
    ni znan in naj ne bi bil zelo stabilen, saj bi se razgradil na AgF
    4
    in F2. Poleg tega naj bi bil Rg2F10 stabilen proti dekompoziciji, popolnoma analogno Au2F10, medtem ko bi Ag2F10 moral biti nestabilen in se razgradil na Ag2F6 in F2. Zlatov heptafluorid, AuF7, je znan kot zlatov(V) difluorni kompleks AuF5·F2, ki je energijsko nižje od pravega zlatovega(VII) heptafluorida; Namesto tega je izračunano, da je RgF7 stabilnejši v obliki pravega heptafluorida iz rentgenija(VII), čeprav bi bil nekoliko nestabilen; njegova razgradnja na Rg2F10 in F2 naj bi sprostila majhno količino energije pri sobni temperaturi. Rentgenij(I) naj bi bilo težko dobiti.[49][50] Zlato zlahka tvori kompleks s cianidom Au(CN)
    2
    , ki se uporablja pri pridobivanju zlata iz rude s postopkom cianizacije zlata; pričakuje se, da bo rentgenij sledil temu in tvoril Rg(CN)
    2
    .[51]

    Verjetne kemijske lastnosti rentgenija so bile deležne večjega zanimanja kot prejšnja dva elementa, majtnerij in darmštatij, saj se pričakuje, da bodo valenčne s-lupine elementov 11. skupine relativistično najbolj skrčene pri rentgeniju. Izračuni molekularne spojine RgH kažejo, da relativistični učinki podvojijo moč vezi rentgenij-vodik, čeprav jo interakcije med spinom in tirom oslabijo za 0,7 eV (16 kcal/mol). Preučevali so tudi spojini AuX in RgX, kjer je X = F, Cl, Br, O, Au ali Rg.[52] Rg+ naj bi bil najmehkejši kovinski ion, celo mehkejši od Au+, čeprav se zanastveniki ne strinjajo, ali bi se obnašal kot kislina ali baza.[53][54] V vodni raztopini Rg+ tvori vodni ion [Rg(H2O)2]+ z razdaljo vezi Rg–O 207,1 pm. Pričakuje se tudi, da tvori Rg(I) komplekse z amoniakom, fosfinom in vodikovim sulfidom.

    Fizikalne in atomske

    Pričakuje se, da bo rentgenij pri standardnih pogojih trdna snov in da bo kristaliziral v telesno centrirani kubični strukturi, za razliko od njegovih lažjih sorodnikov, ki kristalizirajo v ploskovno centrirani kubični strukturi, saj naj bi imel drugačno gostoto naboja elektronov od njih. Moral bi biti zelo težka kovina z gostoto približno 28,7 g/cm3; za primerjavo ima najgostejši znani element, ki mu je bila izmerjena gostota, osmij, gostoto le 22,61 g/cm3. To je posledica velike atomske teže rentgenija, kontrakcije lantanidov in aktinidov ter relativističnih učinkov, vendar bi bila proizvodnja dovolj velike količine rentgenija za merjenje gostote nepraktična, vzorec pa bi hitro propadel.

    Stabilni elementi 11. skupine, baker, srebro in zlato, imajo zunanjo elektronsko konfiguracijo (n − 1)d10ns1. Za vsakega od teh elementov ima prvo vzbujeno stanje njihovih atomov konfiguracijo (n − 1)d9ns2. Zaradi interakcije med spinom in tirom med d elektroni je to stanje razdeljeno na dva energijska nivoja. Pri bakru razlika v energiji med osnovnim in najnižjim vzbujenim stanjem povzroči, da je kovina rdečkasta. Pri srebru se energijaska razlika poveča in je zato srebrn. Ko pa se atomsko število poveča, se vzbujene ravni stabilizirajo zaradi relativističnih učinkov in v zlatu se energijska vrzel spet zmanjša in je zato zlate barve. Za rentgenij izračuni kažejo, da je raven 6d97s2 stabilizirana do te mere, da postane osnovno stanje, raven 6d107s1 pa prvo vzbujeno stanje. Nastala razlika v energiji med novim osnovnim stanjem in prvim vzbujenim stanjem je podobna kot pri srebru in rentgenij naj bi bil zato na videz srebrn. Atomski radij rentgenija naj bi bil približno 138 pm.

    Eksperimentalna kemija

    Nedvoumna določitev kemijskih lastnosti rentgenija še ni bila ugotovljena[55] zaradi nizkih donosov reakcij, ki proizvajajo izotope rentgenija. Da bi lahko opravili kemijske študije na transaktinoidih, moramo proizvesti vsaj štiri atome, razpolovna doba uporabljenih izotopov mora biti najmanj 1 sekunda, hitrost proizvodnje pa mora biti vsaj en atom na teden.[48] Čeprav je razpolovna doba 282Rg, najbolj stabilnega potrjenega izotopa rentgenija, 100 sekund, dovolj dolgo za izvedbo kemijskih študij, se pojavi še ena ovira, ki zahteva povečanje stopnje proizvodnje izotopov rentgenija in zahteva, da se poskusi izvajajo tedne ali mesece, saj se le tako lahko dobijo statistično dobri rezultati. Ločevanje in zaznavanje je potrebno izvajati neprekinjeno, da se loči izotope rentgenija in omogoči avtomatiziranim sistemom eksperimentiranje kemije rentgenija kot plina ali raztopine, saj naj bi bili donosi za težje elemente manjši od izkoristkov za lažje elemente. Eksperimentalna kemija rentgenija ni prejela toliko pozornosti kot kemija težjih elementov od kopernicija do livermorija,[56] čeprav je bilo na začetku zanimanje zaradi teoretičnih napovedi relativističnih učinkov da ns podlupina v 11. skupini doseže maksimum. Izotopa 280Rg in 281Rg sta obetavna za kemijsko eksperimentiranje in ju lahko dobimo kot produkta moskovijevih izotopov 288Mc oziroma 289Mc;[57] njuna starša sta izotopa nihonija 284Nh in 285Nh, ki sta že prejela predhodne kemijske preiskave.[58]

    Glej tudi

    Opombe

    1. V jedrski fiziki se element imenuje težek, če je njegovo atomsko število visoko; svinec (element 82) je en primer takega težkega elementa. Izraz "supertežki elementi" se običajno nanaša na elemente z atomskim številom, večjim od 103 (čeprav obstajajo tudi druge opredelitve, kot na primer, večje od 100[14] or 112;[15] sometimes, the term is presented an equivalent to the term "transactinide", which puts an upper limit before the beginning of the hypothetical superactinide series).[16] Izraz "težek izotop" (danega elementa) in "težko jedro" pomenita tisto, kar bi lahko razumeli v običajnem jeziku – izotop z veliko maso (za dani element) oziroma jedro z veliko maso.
    2. Leta 2009 je skupina pri JINR pod vodstvom Oganessiana objavila rezultate svojega poskusa ustvariti hasij s simetrično 136Xe + 136Xe reakcijo. V takšni reakciji niso opazili niti enega atoma, pri čemer je bila zgornja meja preseka, merilo verjetnosti jedrske reakcije, 2,5  pb.[17] Za primerjavo, reakcija, ki je privedla do odkritja hasija, 208Pb + 58Fe, je imela prerez ~ 20 pb (natančneje 19 + 19
      −11
       pb), kot so ocenili odkritelji.[18]
    3. Večja kot je energija vzbujenja, več nevtronov se izvrže. Če je energija vzbujanja nižja od energije, ki veže posamezen nevtron na preostanek jedra, se nevtroni ne izvržejo; namesto tega se jedro spojine de-ekscitira z oddajanjem gama žarkov.[22]
    4. Definicija Skupne delovne skupine IUPAC-a in IUPAP-a pravi, da je kemični element mogoče prepoznati kot odkritega le, če njegovo jedro ne razpade v 10−14 sekunde. Ta vrednost je bila izbrana kot ocena, koliko časa jedro potrebuje, da pridobi svoje zunanje elektrone in tako prikaže svoje kemijske lastnosti.[23] To število označuje tudi splošno sprejeto zgornjo mejo za razpolovno dobo sestavljenega jedra.[24]
    5. Ta ločitev temelji na tem, da se nastala jedra počasneje premikajo mimo tarče kot nereagirana jedra žarka. Ločilec vsebuje električna in magnetna polja, katerih učinki na premikajoče se delce se pri določeni hitrosti izničijo. [26] Takšnemu ločevanju lahko pomaga tudi meritev časa potovanja delca in meritev energije odboja; kombinacija obeh lahko omogoči oceno mase jedra.[27]
    6. Vseh načinov razpada ne povzroča elektrostatični naboj. Na primer, razpad beta povzroča šibka nuklearna sila.[32]
    7. Ker se masa jedra ne meri neposredno, temveč se izračuna na podlagi mase drugega jedra, se takšna meritev imenuje posredna. Možne so tudi neposredne meritve, ki pa večinoma niso na voljo za najtežja jedra.[33] O prvem neposrednem merjenju mase težkega jedra so poročali leta 2018 pri LBNL.[34] Masa je bila določena z lokacijo jedra po prenosu (lokacija pomaga določiti njegovo smer, ki je povezana z razmerjem med maso in nabojem jedra, saj je bil prenos opravljen v prisotnosti magneta).[35]
    8. Spontano fisijo je odkril sovjetski fizik Georgy Flerov,[36] glavni znanstvenik pri JINR in je bil to za ustanovo "hobi".[37] Za razliko so znanstveniki pri LBL menili, da informacije o cepitvi niso zadostne za trditev o sintezi elementa. Verjeli so, da spontana cepitev ni bila dovolj raziskana, da bi jo lahko uporabili za identifikacijo novega elementa, saj je bilo težko ugotoviti, da je jedro spojine izvrglo samo nevtrone in ne tudi nabite delce, kot so protoni ali delci alfa.[24] Tako so nove izotope raje povezali z že znanimi zaporednimi alfa razpadi.[36]

    Sklici

    1. 1,0 1,1 Turler, A. (2004). "Gas Phase Chemistry of Superheavy Elements" (PDF). Journal of Nuclear and Radiochemical Sciences. 5 (2): R19–R25. doi:10.14494/jnrs2000.5.R19.
    2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). "Transactinides and the future elements". V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
    3. 3,0 3,1 Östlin, A.; Vitos, L. (2011). "First-principles calculation of the structural stability of 6d transition metals". Physical Review B. 84 (11). Bibcode:2011PhRvB..84k3104O. doi:10.1103/PhysRevB.84.113104.
    4. 4,0 4,1 Fricke, Burkhard (1975). "Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties". Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. Pridobljeno dne 4 October 2013.
    5. Conradie, Jeanet; Ghosh, Abhik (15 June 2019). "Theoretical Search for the Highest Valence States of the Coinage Metals: Roentgenium Heptafluoride May Exist". Inorganic Chemistry. 2019 (58): 8735–8738. doi:10.1021/acs.inorgchem.9b01139. PMID 31203606.
    6. Chemical Data. Roentgenium - Rg, Royal Chemical Society
    7. Oganessian, Yuri Ts.; Abdullin, F. Sh.; Alexander, C.; et al. (2013-05-30). "Experimental studies of the 249Bk + 48Ca reaction including decay properties and excitation function for isotopes of element 117, and discovery of the new isotope 277Mt". Physical Review C. American Physical Society. 87 (054621). Bibcode:2013PhRvC..87e4621O. doi:10.1103/PhysRevC.87.054621.
    8. Oganessian, Yu. Ts.; et al. (2013). "Experimental studies of the 249Bk + 48Ca reaction including decay properties and excitation function for isotopes of element 117, and discovery of the new isotope 277Mt". Physical Review C. 87 (5): 054621. Bibcode:2013PhRvC..87e4621O. doi:10.1103/PhysRevC.87.054621.
    9. Khuyagbaatar, J.; Yakushev, A.; Düllmann, Ch. E.; et al. (2014). "48Ca+249Bk Fusion Reaction Leading to Element Z=117: Long-Lived α-Decaying 270Db and Discovery of 266Lr". Physical Review Letters. 112 (17): 172501. Bibcode:2014PhRvL.112q2501K. doi:10.1103/PhysRevLett.112.172501. PMID 24836239.
    10. Hofmann, S.; Heinz, S.; Mann, R.; et al. (2016). "Remarks on the Fission Barriers of SHN and Search for Element 120". V Peninozhkevich, Yu. E.; Sobolev, Yu. G. (ur.). Exotic Nuclei: EXON-2016 Proceedings of the International Symposium on Exotic Nuclei. Exotic Nuclei. str. 155–164. doi:10.1142/9789813226548_0024. ISBN 9789813226555.
    11. Hofmann, S.; Heinz, S.; Mann, R.; et al. (2016). "Review of even element super-heavy nuclei and search for element 120". The European Physics Journal A. 2016 (52). Bibcode:2016EPJA...52..180H. doi:10.1140/epja/i2016-16180-4.
    12. "Roentgenium".
    13. "roentgenium atom".
    14. Krämer, K. (2016). "Explainer: superheavy elements". Chemistry World. Pridobljeno dne 2020-03-15.
    15. "Discovery of Elements 113 and 115". Lawrence Livermore National Laboratory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2015-09-11. Pridobljeno dne 2020-03-15.
    16. Eliav, E.; Kaldor, U.; Borschevsky, A. (2018). "Electronic Structure of the Transactinide Atoms". V Scott, R. A. (ur.). Encyclopedia of Inorganic and Bioinorganic Chemistry. John Wiley & Sons. str. 1–16. doi:10.1002/9781119951438.eibc2632. ISBN 978-1-119-95143-8.
    17. Oganessian, Yu. Ts.; Dmitriev, S. N.; Yeremin, A. V.; et al. (2009). "Attempt to produce the isotopes of element 108 in the fusion reaction 136Xe + 136Xe". Physical Review C. 79 (2): 024608. doi:10.1103/PhysRevC.79.024608. ISSN 0556-2813.
    18. Münzenberg, G.; Armbruster, P.; Folger, H.; et al. (1984). "The identification of element 108" (PDF). Zeitschrift für Physik A. 317 (2): 235–236. Bibcode:1984ZPhyA.317..235M. doi:10.1007/BF01421260. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7 June 2015. Pridobljeno dne 20 October 2012.
    19. Subramanian, S. (2019). "Making New Elements Doesn't Pay. Just Ask This Berkeley Scientist". Bloomberg Businessweek. Pridobljeno dne 2020-01-18.
    20. 20,0 20,1 Ivanov, D. (2019). "Сверхтяжелые шаги в неизвестное" [Superheavy steps into the unknown]. N+1 (ruščina). Pridobljeno dne 2020-02-02.
    21. Hinde, D. (2014). "Something new and superheavy at the periodic table". The Conversation. Pridobljeno dne 2020-01-30.
    22. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani CzechNuclear ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
    23. Wapstra, A. H. (1991). "Criteria that must be satisfied for the discovery of a new chemical element to be recognized" (PDF). Pure and Applied Chemistry. 63 (6): 883. doi:10.1351/pac199163060879. ISSN 1365-3075. Pridobljeno dne 2020-08-28.
    24. 24,0 24,1 Hyde, E. K.; Hoffman, D. C.; Keller, O. L. (1987). "A History and Analysis of the Discovery of Elements 104 and 105". Radiochimica Acta. 42 (2): 67–68. doi:10.1524/ract.1987.42.2.57. ISSN 2193-3405.
    25. 25,0 25,1 25,2 Chemistry World (2016). "How to Make Superheavy Elements and Finish the Periodic Table [Video]". Scientific American. Pridobljeno dne 2020-01-27.
    26. Hoffman 2000, str. 334.
    27. Hoffman 2000, str. 335.
    28. Zagrebaev 2013, str. 3.
    29. Beiser 2003, str. 432.
    30. Staszczak, A.; Baran, A.; Nazarewicz, W. (2013). "Spontaneous fission modes and lifetimes of superheavy elements in the nuclear density functional theory". Physical Review C. 87 (2): 024320–1. arXiv:1208.1215. Bibcode:2013PhRvC..87b4320S. doi:10.1103/physrevc.87.024320. ISSN 0556-2813.
    31. Audi 2017, str. 030001-128–030001-138.
    32. Beiser 2003, str. 439.
    33. Oganessian, Yu. Ts.; Rykaczewski, K. P. (2015). "A beachhead on the island of stability". Physics Today. 68 (8): 32–38. Bibcode:2015PhT....68h..32O. doi:10.1063/PT.3.2880. ISSN 0031-9228. OSTI 1337838.
    34. Grant, A. (2018). "Weighing the heaviest elements". Physics Today. doi:10.1063/PT.6.1.20181113a.
    35. Howes, L. (2019). "Exploring the superheavy elements at the end of the periodic table". Chemical & Engineering News. Pridobljeno dne 2020-01-27.
    36. 36,0 36,1 Robinson, A. E. (2019). "The Transfermium Wars: Scientific Brawling and Name-Calling during the Cold War". Distillations. Pridobljeno dne 2020-02-22.
    37. "Популярная библиотека химических элементов. Сиборгий (экавольфрам)" [Popular library of chemical elements. Seaborgium (eka-tungsten)]. n-t.ru (ruščina). Pridobljeno dne 2020-01-07. Reprinted from "Экавольфрам" [Eka-tungsten]. Популярная библиотека химических элементов. Серебро — Нильсборий и далее [Popular library of chemical elements. Silver through nielsbohrium and beyond] (ruščina). Nauka. 1977.
    38. Hofmann, S.; Ninov, V.; Heßberger, F.P.; Armbruster, P.; Folger, H.; Münzenberg, G.; Schött, H. J.; Popeko, A. G.; Yeremin, A. V.; Andreyev, A. N.; Saro, S. (1995). "The new element 111". Zeitschrift für Physik A. 350 (4): 281–282. Bibcode:1995ZPhyA.350..281H. doi:10.1007/BF01291182.
    39. Barber, R. C.; Greenwood, N. N.; Hrynkiewicz, A. Z.; Jeannin, Y. P.; Lefort, M.; Sakai, M.; Ulehla, I.; Wapstra, A. P.; Wilkinson, D. H. (1993). "Discovery of the transfermium elements. Part II: Introduction to discovery profiles. Part III: Discovery profiles of the transfermium elements". Pure and Applied Chemistry. 65 (8): 1757. doi:10.1351/pac199365081757. (Note: for Part I see Pure Appl. Chem., Vol. 63, No. 6, pp. 879–886, 1991)
    40. Karol; Nakahara, H.; Petley, B. W.; Vogt, E. (2001). "On the discovery of the elements 110–112" (PDF). Pure Appl. Chem. 73 (6): 959–967. doi:10.1351/pac200173060959.
    41. Hofmann, S.; Heßberger, F. P.; Ackermann, D.; Münzenberg, G.; Antalic, S.; Cagarda, P.; Kindler, B.; Kojouharova, J.; Leino, M.; Lommel, B.; Mann, R. (2002). "New results on elements 111 and 112". European Physical Journal A. 14 (2): 147–157. Bibcode:2002EPJA...14..147H. doi:10.1140/epja/i2001-10119-x.
    42. Hofmann; et al. "New results on element 111 and 112" (PDF). GSI report 2000. str. 1–2. Pridobljeno dne 2018-04-21.
    43. Karol, P. J.; Nakahara, H.; Petley, B. W.; Vogt, E. (2003). "On the claims for discovery of elements 110, 111, 112, 114, 116, and 118" (PDF). Pure Appl. Chem. 75 (10): 1601–1611. doi:10.1351/pac200375101601.
    44. Chatt, J. (1979). "Recommendations for the naming of elements of atomic numbers greater than 100". Pure and Applied Chemistry. 51 (2): 381–384. doi:10.1351/pac197951020381.
    45. Corish; Rosenblatt, G. M. (2004). "Name and symbol of the element with atomic number 111" (PDF). Pure Appl. Chem. 76 (12): 2101–2103. doi:10.1351/pac200476122101.
    46. 46,0 46,1 Sonzogni, Alejandro. "Interactive Chart of Nuclides". National Nuclear Data Center: Brookhaven National Laboratory. Pridobljeno dne 2008-06-06. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani nuclidetable so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
    47. Forsberg, U.; et al. (2016). "Recoil-α-fission and recoil-α-α-fission events observed in the reaction 48Ca + 243Am". Nuclear Physics A. 953: 117–138. arXiv:1502.03030. Bibcode:2016NuPhA.953..117F. doi:10.1016/j.nuclphysa.2016.04.025.
    48. 48,0 48,1 Griffith, W. P. (2008). "The Periodic Table and the Platinum Group Metals". Platinum Metals Review. 52 (2): 114–119. doi:10.1595/147106708X297486. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani DoiX so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
    49. Seth, M.; Cooke, F.; Schwerdtfeger, P.; Heully, J.-L.; Pelissier, M. (1998). "The chemistry of the superheavy elements. II. The stability of high oxidation states in group 11 elements: Relativistic coupled cluster calculations for the di-, tetra- and hexafluoro metallates of Cu, Ag, Au, and element 111". J. Chem. Phys. 109 (10): 3935–43. Bibcode:1998JChPh.109.3935S. doi:10.1063/1.476993.
    50. Seth, M.; Faegri, K.; Schwerdtfeger, P. (1998). "The Stability of the Oxidation State +4 in Group 14 Compounds from Carbon to Element 114". Angew. Chem. Int. Ed. Engl. 37 (18): 2493–6. doi:10.1002/(SICI)1521-3773(19981002)37:18<2493::AID-ANIE2493>3.0.CO;2-F.
    51. Demissie, Taye B.; Ruud, Kenneth (25 February 2017). "Darmstadtium, roentgenium, and copernicium form strong bonds with cyanide" (PDF). International Journal of Quantum Chemistry. 2017: e25393. doi:10.1002/qua.25393.
    52. Liu, W.; van Wüllen, C. (1999). "Spectroscopic constants of gold and eka-gold (element 111) diatomic compounds: The importance of spin–orbit coupling". J. Chem. Phys. 110 (8): 3730–5. Bibcode:1999JChPh.110.3730L. doi:10.1063/1.478237.
    53. Thayer, John S. (2010). Relativistic Effects and the Chemistry of the Heavier Main Group Elements. Relativistic Methods for Chemists. Challenges and Advances in Computational Chemistry and Physics. 10. str. 82. doi:10.1007/978-1-4020-9975-5_2. ISBN 978-1-4020-9974-8.
    54. Hancock, Robert D.; Bartolotti, Libero J.; Kaltsoyannis, Nikolas (24 November 2006). "Density Functional Theory-Based Prediction of Some Aqueous-Phase Chemistry of Superheavy Element 111. Roentgenium(I) Is the 'Softest' Metal Ion". Inorg. Chem. 45 (26): 10780–5. doi:10.1021/ic061282s. PMID 17173436.
    55. Düllmann, Christoph E. (2012). "Superheavy elements at GSI: a broad research program with element 114 in the focus of physics and chemistry". Radiochimica Acta. 100 (2): 67–74. doi:10.1524/ract.2011.1842.
    56. Eichler, Robert (2013). "First foot prints of chemistry on the shore of the Island of Superheavy Elements". Journal of Physics: Conference Series. 420 (1): 012003. arXiv:1212.4292. Bibcode:2013JPhCS.420a2003E. doi:10.1088/1742-6596/420/1/012003.
    57. Moody, Ken (2013-11-30). "Synthesis of Superheavy Elements". V Schädel, Matthias (ur.). The Chemistry of Superheavy Elements (2nd izd.). Springer Science & Business Media. str. 24–8. ISBN 9783642374661.
    58. Aksenov, Nikolay V.; Steinegger, Patrick; Abdullin, Farid Sh.; Albin, Yury V.; Bozhikov, Gospodin A.; Chepigin, Viktor I.; Eichler, Robert; Lebedev, Vyacheslav Ya.; Mamudarov, Alexander Sh.; Malyshev, Oleg N.; Petrushkin, Oleg V. (July 2017). "On the volatility of nihonium (Nh, Z = 113)". The European Physical Journal A. 53 (158): 158. Bibcode:2017EPJA...53..158A. doi:10.1140/epja/i2017-12348-8.

    Viri

    Zunanje povezave