Išči

    Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji

    Logotip

    Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji predstavlja največjo cerkveno organizacijo z največ verniki v Sloveniji.

    Vsebina

    Zgodovina

    Pokristjanjevanje

    Pred naselitvijo Slovanov

    Krščanstvo je na območje današnje Slovenije prišlo v 2. stoletju z rimskimi vojaki in trgovci. Ob koncu 2. stoletja so bile prisotne že škofije: Petoviona (Ptuj), Celeia (Celje), Emona (Ljubljana). Sicer je bila takrat prevladujoča uradna rimska politeistična vera, zlasti med vojaštvom pa je bil razširjen mitraizem. Krščanstvo je hitro napredovalo po Konstantinovem prevzemu krščanstva in razglasitvi verske svobode (milanski edikt leta 313).

    S prihodom Slovanov so slovanska politeistična verovanja izpodrinila krščanstvo, predvsem pa je prenehala prejšnja cerkvena organizacija. Propad rimske oblasti in novo poselitev zgodovinsko zaznavamo predvsem po prenehanju krščanskih škofij; Petoviona že pred letom 577.

    Pokristjanjevanje Slovanov

    Glej tudi: Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov

    Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov se je začelo v 8. stoletju iz Solnograda. Proces pokristjanjevanja je potekal stoletja, saj se v virih pojavljajo upori proti pokristjanjevanju[1] v katerih so pregnali vse krščanske duhovnike, križarska vojna proti poganskim Kobaridcem 1331[2] in omemba starih bogov v pridigi Tomaža Hrena še v 17. stoletju.[3] Krščanske cerkve so pogosto gradili na nekdanjih staroverskih templjih, kot na Blejskem otoku.

    Reformacija in protireformacija

    Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri. Slovenski protestanti so objavili prve slovenske knjige (Primož Trubar leta 1550: Abecednik in Katekizem). Vrhunec te aktivnost je bil leta 1584, ko je Jurij Dalmatin izdal prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma.

    V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev v procesu protireformacije in katoliške prenove zatrli protestantizem in obnovili prevlado katoliškega verskega nauka in RKC. Vodilna oseba v dobi protireformacije je bil škof Tomaž Hren. Med letoma 1600 in 1603 je v svoji škofiji uničil protestantske knjige in zatrl protestantizem, ohranil pa Dalmatinovo Biblijo in dobil papeško dovoljenje za njeno rabo, s čimer je ohranil jezikovno in knjižno tradicijo. Nov prevod Svetega pisma so Slovenci dobili šele v letih 1784−1802 (prevajanje organiziral duhovnik Jurij Japelj).

    RKC na Slovenskem med drugo svetovno vojno

    Katoliška cerkev je do okupacijskih oblasti imela različna stališča glede na zatečene razmere in okupacijsko oblast. Na Primorskem, kjer je bila že pred vojno italijanska fašistična oblast, je duhovščina podpirala narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila Osvobodilna frontaoziroma komunisti. Na Štajerskem in v Prekmurju so zasedbene oblasti (nemške oziroma madžarske) slovensko duhovščino pregnale (Nemci največ v Srbijo). Med nemško okupacijsko oblastno in višjo duhovščino ni bilo sodelovanja. Mariborski škof Ivan Jožef Tomažič je odločno protestiral zoper okupatorjeve ukrepe proti duhovščini in slovenskemu ljudstvu.

    V italijanski okupacijski Ljubljanski pokrajini, ki je obsegala večji del ljubljanske nadškofije, so se zadeve bolj zapletle. Vodstvo RKC (škof Gregorij Rožman s sodelavci) je zaradi grožnje komunistične revolucije bilo pripravljeno na aktivno sodelovanje (kolaboracijo) z okupatorji. Duhovščina je sodelovala celo pri organiziranju oboroženih enot, najprej vaških straž, kasneje pa enot MVAC. Zaradi stopnjevanja nasprotovanja med obema ideološkima in političnima poloma je v vojnih razmerah prišlo tudi do usmrtitev nekaterih duhovnikov, ki jih je vodstvo OF oziroma njena Varnostno obveščevalna služba (VOS) zaznala kot nevarne nasprotnike. Odmeven je bil atentat VOS na Lamberta Ehrlicha (vodjo katoliške organizacija Straža),[navedi vir] še bolj sporna pa usmrtitev blaženega Lojzeta Grozdeta, ki je bil sicer terenski aktivist Katoliške akcije[navedi vir] .

    Ob tem so številni duhovniki sodelovali s partizani, katoliški verniki pa so itak sestavljali večino partizanske vojske. Na drugi strani pa so izpričani primeri zelo grobe protipartizanske propagande s prižnice.[4]

    RKC na Slovenskem po drugi svetovni vojni

    Takoj po koncu druge svetovne vojne je nova oblast v Sloveniji (in v vsej Jugoslaviji) začela z močno akcijo proti vsem veram, zlasti tudi proti rimskokatoliški cerkvi (RKC). Osnova za to je bila ateistična naravnanost zmagovitega komunizma, in potreba, da nova oblast izkorenini predvojno oblastno strukturo, pri kateri je RKC imela odločilno vlogo. Oblast je zato omejevala delovanje RKC in celo sodno preganjala duhovnike. Namen procesov je bil zlomiti Cerkev kot edino organizacijo, ki je partija ni v celoti nadzirala in je zato predstavljala možno opozicijo.

    Praviloma so bili duhovniki obsojeni zaradi medvojne kolaboracije z okupatorjem. Na procesih so obsodili nekaj duhovnikov, ki so res sodelovali z okupatorjem, vendar je bilo takih duhovnikov malo. V prvih povojnih letih (nekako do leta 1950) so bili sodni postopki proti mnogim osebam pravno neutemeljeni. Tamara Griesser Pečar povzema značilnosti teh političnih procesov v naslednjih točkah:

    Velika večina duhovnikov je bila obsojena na visoke kazni. Najpogostejša kazen za navadnega duhovnika, ki je bil obtožen posplošenega »protiljudskega delovanja«, je bil obsojen na 5 do 10 let zapora ali prisilnega dela. Duhovniki, ki so jim lahko dokazali kaj konkretnega (npr. že omenjeno dopisovanje s tujino, skrivanje drugih duhovnikov ipd.), so bili obsojeni na 20 let. Izrečenih je bilo tudi nekaj smrtnih kazni. Kar nekaj duhovnikov je predčasno končalo prestajanje kazni - vendar tu ni šlo za posebno milost oblasti. Izpuščeni so bili, če so privolili v sodelovanje z Udbo in včlanjenje v Ciril-Metodijsko društvo.

    Upravna organizacija

    Glejte glavni članek Seznam rimskokatoliških škofij in nadškofij v Sloveniji.

    Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji je od 7. aprila 2006 upravno razdeljena na:

    Ta razdelitev se skoraj popolnoma ujema z državno mejo Republike Slovenije.

    Apostolska nunciatura

    Apostolska nunciatura v Ljubljani je bila ustanovljena 24. junija 1992, prvi stalni apostolski nuncij pa je bil imenovan šele leta 1995. Trenutni apostolski nuncij je Jean-Marie Speich .

    Karitativno delovanje

    Izobraževanje

    Festival Stična mladih

    Gibanja znotraj cerkve, dogodki ter organizacije

    Mladinske organizacije, dogodki

    Sklici

    1. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Prva knjiga (l.501-800). Leonova družba, Ljubljana, 1902.
    2. Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984
    3. Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010
    4. Citat: Dekan Anton Ravnikar iz Šmarja-Sap (prej je bil župnik v Grosupljem) je s prižnice govoril vernikom: "Naj bodo preklete matere, ki so rodile partizane." Jože Vidic: Črna roka v občini Grosuplje, Zbornik občine Grosuplje, 1978.; omemba dogodka tudi v Bernard Nežmah, Predstavitev knjige Tamara Griesser-Pečar: Cerkev na zatožni klopi, Mladina 31 5. 8. 2005, oboje pogledal 2014-03-31

    Viri

    Glej tudi

    Zunanje povezave