Išči

    Sergej Prokofjev

    Sergej Prokofjev
    Portret
    Rojstvo11. (23.) april 1891[1] ali 23. april 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[2][3][…]
    Krasne[d]
    Smrt5. marec 1953({{padleft:1953|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[5][6][…] (61 let)
    Moskva[6]
    DržavljanstvoFlag of Russia.svg Ruski imperij
    Flag of the Soviet Union (1924–1955).svg Sovjetska zveza
    Poklicskladatelj, pianist, dirigent
    Spletna stran
    sprkfv.net

    Sergej Sergejevič Prokofjev (rusko Серге́й Серге́евич Проко́фьев), ruski skladatelj in pianist, * 23. april 1891, Soncovka, Jekaterinburška gubernija, Ruski imperij (sedaj Donecka oblast, Ukrajina), † 5. marec 1953, Moskva.

    Vsebina

    Življenje

    Prokofjev je eden največjih ruskih skladateljev iz obdobja Sovjetske zveze. Z dovoljenjem Leninovega komisarja za kulturo Anatola Lunačarskega je med oktobrsko revolucijo leta 1918 odšel iz Rusije. Petnajst let je živel v tujini, najprej v Ameriki, nato pa v zahodni Evropi. Kljub sorazmerno uspešni karieri pianista in nespornemu skladateljskemu ugledu Prokofjev s svojo kariero ni bil zadovoljen. V Združenih državah je bil uspešnejši od njega Sergej Rahmaninov, v Franciji pa nikakor ni mogel preseči slave Igorja Stravinskega. Ustvarjalca Klasične simfonije, opere Zaljubljen v tri oranže, Skitske suite in znamenitih klavirskih koncertov je tudi vse bolj mučilo domotožje, ki so ga še podžigale njegove koncertne turneje v domovini. Prokofjev nikoli ni prelomil odnosov s sovjetskim režimom. Njegove skladbe so v Sovjetski zvezi pogosto izvajali in jih tudi uradno z odobravanjem sprejemali. V 30. letih 20. stoletja je postalo skladateljevo sodelovanje z domovino tesnejše. Sovjetska oblast, ki je po prihodu Stalina na oblast leta 1927 zadušila umetniško svobodo in uvedla obvezno doktrino socialističnega realizma, je iz propagandnih razlogov potrebovala vrnitev izgubljenega sina. Dmitrij Šostakovič, ki je veljal za vodilnega v domovini živečega ruskega skladatelja, je leta 1934 padel v nemilost. Prokofjev se je leta 1936 dokončno vrnil v domovino, vendar si je izgovoril več ugodnosti, predvsem prost izhod na koncertne turneje in umetniška potovanja na Zahod. V tem obdobju je tudi skomponiral vrsto del, ki se spogledujejo s socialističnim realizmom, kot ga je razumel Prokofjev. Oblast je na obljubo hitro pozabila in že leta 1938 so s pretvezo zadržali skladateljev potni list in mu tako elegantno preprečili potovanja v tujino. Tudi sodelovanje s tedanjimi vodilnimi agitpropovskimi umetniki, med katerimi velja omeniti v eni od kasnejših čistk umorjenega dramaturga Vsevoloda Mejerholda in znamenitega filmskega režiserja Sergeja Eisensteina, Prokofjeva v obdobju ždanovščine ni obvarovalo pred strupenimi napadi ovaduškega predsednika zveze sovjetskih skladateljev Tihona Hrenikova.

    Skladatelj o svojem kompozicijskem slogu

    V svojem času je Prokofjev veljal za utelešenje vsega radikalno modernega v ruski glasbi. Svoj osebni stil je opisal tako: »Osnovni principi, ki sem jim sledil, so naslednji: klasicistični, ki izhaja iz mojega otroštva, ko mi je mama igrala na klavir Beethovnove sonate. Drugi princip je inovacija. Tretji element je toccata ali motorični element, četrti je lirični in peti je element groteske, ki bi ga lahko nadomestil z izrazom skercozen ali s tremi besedami: šala, smeh, posmehovanje.«

    Prokofjev in neoklasicizem

    Ko govorimo o glasbenem neoklasicizmu, ne moremo mimo Sergeja Prokofjeva, saj bi bila lahko njegova dela sinonim za to umetniško smer. Tudi sam je v svojem razmišljanju o svojem lastnem skladanju dajal prednost klasičnemu elementu, kar vključuje jasnost oblike po zgledu komponistov iz obdobja klasicizma v 18.stoletju. Ljubezen do makro in mikro-arhitektonike glasbenih del svojih vzornikov se kaže v celotnem Prokofjevem opusu: v simfonijah, baletih, operah in klavirskih skladbah. Najbolj očiten primer je njegova simfonija št. 1, imenovana »Klasična simfonija« (1917), o kateri je dejal, da jo je skušal napisati tako, kakor bi to storil Mozart, če bi živel v 20. stoletju. Njegova opera Zaljubljen v tri oranže (1919) ne pozna kompliciranih harmonskih sklopov. Tudi v svojem morda najpomembnejšem baletu Romeo in Julija (1936) je njegova glasba v mejah tonalnosti. Z enostavnimi komponističnimi sredstvi, ki so dostopni širšemu krogu poslušalcev, uspe ustvariti najrazličnejša čustvena razpoloženja in odlično karakterizirati dogajanje.

    Prokofjev kot šahist

    Prokofjev je bil najboljši šahist med skladatelji 20. stoletja in je bil kvalificiran tik pod nazivom šahovskega velemojstra. Šahovske prireditve je brez izjeme spremljal tako aktivno kot pasivno, tudi kot opazovalec ni zamudil nobenega dvoboja. Prijateljeval je s številnimi velemojstri, Capablanco, Botvinikom. Med njegove najzanimivejše dvoboje šteje sedem iger s slovitim violinistom Davidom Ojstrahom; poraženec je moral brezplačno prirediti koncert.

    Seznam najpomembnejših glasbenih del

    7 simfonij in sinfonietta

    Dela za solo instrumente in orkester

    Klavir

    Violina

    Violončelo

    Opere

    Baleti

    Filmska glasba

    Zborovska dela

    Klavirska dela

    Klavirske sonate

    Ostale klavirske skladbe

    Komorna glasba in druga instrumentalna dela

    Godalni kvartet

    Skladbe za violino

    Glej tudi

    Sklici