Išči

    Titan (element)

    Titan, 22Ti
    Titan-crystal bar.JPG
    Titan
    IzgovarjavaIPA: [tiˈtaːn]
    Videzsrebrna, sivo-bela kovina
    Standardna atomska teža Ar, std(Ti)47,867(1)[1]
    Titan v periodnem sistemu
    Vodik Helij
    Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
    Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
    Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
    Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
    Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal (element) Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
    Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson


    Ti

    Zr
    skandijtitanvanadij
    Vrstno število (Z)22
    Skupinaskupina 4
    Periodaperioda 4
    Blok  blok d
    Razporeditev elektronov[Ar] 3d2 4s2
    Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 10, 2
    Fizikalne lastnosti
    Faza snovi pri STPtrdnina
    Tališče1668 °C
    Vrelišče3287 °C
    Gostota (blizu s.t.)4,506 g/cm3
    v tekočem stanju (pri TT)4,11 g/cm3
    Talilna toplota14,15 kJ/mol
    Izparilna toplota425 kJ/mol
    Toplotna kapaciteta25,060 J/(mol·K)
    Parni tlak
    P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k
    pri T (°C) 1.709 1.898 2.130 2.419 2.791 3.285
    Lastnosti atoma
    Oksidacijska stanja−2, −1, 0,[2] +1, +2, +3, +4[3] (amfoterni oksid)
    ElektronegativnostPaulingova lestvica: 1,54
    Ionizacijske energije
    • 1.: 658,8 kJ/mol
    • 2.: 1309,8 kJ/mol
    • 3.: 2652,5 kJ/mol
    • (več)
    Atomski polmerempirično: 147 pm
    Kovalentni polmer160±8 pm
    Barvne črte v spektralnem obsegu
    Spektralne črte titana
    Druge lastnosti
    Pojavljanje v naraviprvobitno
    Kristalna strukturaheksagonalna gosto zložena (hgz)
    Hexagonal close packed kristalna struktura za titan
    Hitrost zvoka tanka palica5090 m/s (pri r.t.)
    Temperaturni raztezek8,6 µm/(m·K) (pri 25 °C)
    Toplotna prevodnost21,9 W/(m·K)
    Električna upornost420 nΩ·m (pri 20 °C)
    Magnetna ureditevparamagnetik
    Magnetna susceptibilnost+153,0·10−6 cm3/mol (293 K)[4]
    Youngov modul116 GPa
    Strižni modul44 GPa
    Stisljivostni modul110 GPa
    Poissonovo razmerje0,32
    Mohsova trdota6,0
    Trdota po Vickersu830–3420 MPa
    Trdota po Brinellu716–2770 MPa
    Številka CAS7440-32-6
    Zgodovina
    OdkritjeWilliam Gregor (1791)
    Prva izolacijaJöns Jakob Berzelius (1825)
    PoimenovalMartin Heinrich Klaproth (1795)
    Najpomembnejši izotopi titana
    Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
    44Ti sint. 63 y ε 44Sc
    γ
    46Ti 8,25% stabilen
    47Ti 7,44% stabilen
    48Ti 73,72% stabilen
    49Ti 5,41% stabilen
    50Ti 5,18% stabilen
    Kategorija Kategorija: Titan
    · pogovor · · | reference
    Članek se nanaša na kemijski element titan. Za druge pomene glej Titan (razločitev).

    Titán (latinsko titanium) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Ti in atomsko število 22. Titan je kot lahka, trdna, belo-metalna, svetlikava prehodna kovina. Odporna je na korozijo, tako na morsko vodo, aqua regio in klor. Uporablja pri trdnih lahkih zlitinah in kot TiO2 v belih pigmentih. Ta element se pojavlja v številnih mineralih; glavna vira sta predvsem rutil in ilmenit.

    Titan je v Cornwallu v Veliki Britaniji odkril William Gregor leta 1791, Martin Heinrich Klaproth pa ga je poimenoval po Titanih iz grške mitologije. Element se nahaja v številnih nahajališčih mineralov, predvsem kot rutil in ilmenit; najdemo ga v skoraj vseh živih bitjih, pa tudi v vodnih telesih, kamninah in tleh. Kovina se pridobiva iz glavnih mineralnih rud s postopki Kroll in Hunter. Najpogostejša spojina, titanov dioksid, je priljubljen fotokatalizator in se uporablja pri izdelavi belih pigmentov. Druge spojine vključujejo titanov tetraklorid (TiCl4), sestavni del dimnih zaves in katalizatorjev; in titanov triklorid (TiCl3), ki se uporablja kot katalizator pri proizvodnji polipropilena.

    Titan se uporablja z železom, aluminijem, vanadijem in molibdenom pri izdelavi močnih, lahkih zlitin za vesoljsko industrijo (reaktivni motorji, rakete in vesoljska plovila), za vojaške in industrijske procese (kemikalije in petrokemikalije, naprave za razsoljevanje, celuloza in papir), avtomobilizem, kmetijstvo (kmetovanje), medicinske proteze, ortopedske vsadke, zobne in endodontske instrumente in orodja, športno opremo, nakit, mobilne telefone in drugo.

    Dve najbolj uporabni lastnosti kovine sta odpornost proti koroziji in razmerje med trdnostjo in gostoto, ki je med kovinskimi elementi najvišje: titan je v svojem nelegiranem stanju močan kot nekatera jekla, vendar ima nižjo gostoto. Obstajata dve alotropni obliki in pet naravnih izotopov tega elementa, 46Ti do 50Ti, pri čemer je 48Ti najbolj pogosten (73,8 %). Čeprav imata titan in cirkonij enako število valentnih elektronov in sta v periodni tabeli v isti skupini, se razlikujeta po številnih kemijskih in fizikalnih lastnostih.

    Vsebina

    Zgodovina

    Element titan je leta 1791 v Creedu, Cornwall v Angliji opazil angleški duhovnik in amaterski kemik William Gregor. Nekaj let kasneje ga je nemški kemik Heinrich Klapproth odkril v rutilu. Leta 1795 je odkriti element poimenoval titan po Titanih iz grške mitologije.

    Gospodarstvo

    Velik proizvajalec TiO2 je Cinkarna iz Celja, ki je eden največjih tovrstnih proizvajalcev v Evropi. Titanov dioksid (TiO2) je osnovni material za beljenje oz. barvanje sten prostorov in stavb.

    Sklici

    1. Meija, Juris; et al. (2016). "Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)". Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
    2. Jilek, Robert E.; Tripepi, Giovanna; Urnezius, Eugenijus; Brennessel, William W.; Young, Victor G., Jr.; Ellis, John E. (2007). "Zerovalent titanium–sulfur complexes. Novel dithiocarbamato derivatives of Ti(CO)6: [Ti(CO)4(S2CNR2)]". Chem. Commun. (25): 2639–2641. doi:10.1039/B700808B. PMID 17579764.
    3. Andersson, N.; et al. (2003). "Emission spectra of TiH and TiD near 938 nm" (PDF). J. Chem. Phys. 118 (8): 10543. Bibcode:2003JChPh.118.3543A. doi:10.1063/1.1539848.
    4. Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.

    Zunanje povezave